Avti za muzej
Bencinska črpalka še drugič odpovedala.
Prvi latvijski večer je torej minil brez običajnega razpakiranja avtomobilov in postavljanja šotorov. Tako je izostala »izjemno priljubljena« večerna rekreacija, hkrati pa nam je ugodje skupnih ležišč povsem spremenilo dotedanje običajno večerno obredje. Po nekaj nerodnostih si na koncu vendarle privoščimo zaslužene kalamare. Eden za drugim smo po stopničkah prikapljali v skupno spalnico. Smrt smrčanju smo si obljubili, a že v drugi minuti po napornem dnevu mrknili vsak v svoji spalki. In nobeden ni slišal nobenega.
Zjutraj sem se zbudil prvi in si na balkonu naše spalnice ob pisanju dnevnika z višine ogledoval dogajanje spodaj, kako so ljudje iz drugih bungalovov hodili na jutranjo toaleto. Najprej on, potem ona in medtem ko je on v kuhinji spekel jajčka na oko, so vstali še otroci. Toaleta in kuhinja sta bila v hiši skupna za vse v kampu. Naš iznajdljivi gostitelj se je jel opravičevati, ker ni deževalo. Da je bil prepričan, da bo …, je poskušal razložiti, jaz pa da je že okej. »Oprosti, ampak take avtomobile, kot sta vaša dva, imamo pri nas v muzejih,« se še vljudno odreže, jaz pa si mislim, da njihovih 25 let starih pasatov in audijev pri nas tudi skorajda ni več na cesti, oziroma da je potrebno še kakih 100 evrov plačati, da ti ga odpeljejo na odpad. Naše nadaljevanje proti severu zmoti ponoven »izpad bencina« pri Staretovih. Lepilni trak, ki smo ga okrog bencinske črpalke zalepili v Varšavi, je popustil in ta je spet nehala delovati. Aljaž je spet legel pod avto, Luka in Tom sta pridno asistirala. Razmišljali smo: Poljska - Staretova črpalka, Litva - naša šipa, Latvija - Staretova počena guma, za Estonijo smo torej spet na vrsti mi … Na srečo nismo bili nikoli več.