Iz starih časov: Dvojna nadloga

Zadnjič smo prebrali Trubarjevo "karakteristiko" njemu "lubih Slovencov". Danes poglejmo njegov opis dvojne nadloge, ki je v njegovem času nad vsemi drugimi težila slovenski in hrvaški narod.

To dvojno breme – Turke in nevednost – je popisal v nemškem predgovoru v Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, leta 1557. »Ljubi krščanski gospodje in bratje! Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem še pri vas pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, često vzdihnil in vzkliknil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena in razširitve svojega kraljestva milostno ozre tudi na naš ubogi, preprosti, dobrosrčni slovenski narod, naj mu prizanese in ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral, kakor jeziki drugih narodov, ter da bi se sv. pismo in druge dobre krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvatskem jeziku.« Tako je »vzdihnil in vzkliknil« in nadaljeval, kakor sledi.

»Oba naroda slovenskih in hrvatskih dežel se mi namreč srčno smilita in bi se po pravici zares morala smiliti vsakemu človeku; ne samo zaradi tega, ker morata prebivati in stanovati na turški meji in se nimata nikamor drugam dejati niti kam bežati; ker je Turek zavzel in venomer čedalje bolj zavzema najboljši in največji del njihovih dežel in trgov; ker jih Turki in martolozi skoro vsak dan mnogo pobijajo, davijo, love, z ženo in otroki odvajajo, ločene prodajajo v večno, bolj kot živinsko sužnost za sramotno in nenaravno uporabo – ampak smilita se mi tudi zato, ker prav malo ali skoro nič ne vesta (saj jih tudi ne učijo prav) o najpotrebnejših in najbolj tolažilnih naukih naše prave krščanske vere, katerih znanje je vsakemu razumnemu človeku najprej potrebno za njegovo dušno blaginjo in najvišjo tolažbo. Taki nauki so: o razliki med postavo in evangelijem, kaj je izvirni greh in opravičenje z vero, kako naj Boga prav kličemo in mu služimo, kako je treba svete zakramente prav in koristno rabiti, zakaj mora cerkev, pravo božje ljudstvo na tem svetu, bolj kakor drugi ljudje trpeti, kako in s čim naj se kristjan tolaži ob zunanjih težavah, kakor v uboštvu, dolgotrajni bolezni, preganjanju, v pregnanstvu, v trdem ujetništvu in v hudih bolečinah, pa tudi kako naj vztraja proti notranjim velikim skušnjavam, kakor proti grehu, proti resnemu božjemu srdu, proti smrti, proti hudiču in peklu. O teh naukih ubogi Slovenci in Hrvati ne razumejo in ne vedo mnogo, zlasti tisti ne, ki se niso učili tujih jezikov in pisav. To izvira odtod, ker jim zelo primanjkuje poštenih učiteljev in pridigarjev in ker nimajo v svojem jeziku vsega sv. pisma, kakor ga imajo Nemci in drugi narodi. Kajti z vztrajnim poslušanjem božje besede in z marljivim branjem sv. pisma pridejo izvoljeni ljudje povsod in redno po moči, učinku sv. Duha do prave vere, do pravega spoznanja božjega bistva in volje, do zgoraj omenjenih in do drugih zdravilnih in tolažilnih naukov naše stare prave vere, kakor to dokazujejo ne samo Kristus, naš Gospod, apostoli, preroki in vsi pobožni učitelji, ampak tudi vsakdanje skušnje.«