Želijo si manj hrupno telovadnico

Pogovor z Markom Valenčičem, novim ravnateljem OŠ Simona Jenka Smlednik

Po upokojitvi Marjane Jelen je bil na mesto ravnatelja na OŠ Simona Jenka Smlednik imenovan Marko Valenčič. Prihaja iz Ljubljane in je od leta 1992 na šoli delal na mestu učitelja matematike, včasih tudi fizike, občasno pa je bil tudi v oddelkih jutranjega varstva in podaljšanega bivanja. »Zdi se mi, da sem imel kar srečo, saj sem tako lahko spoznaval različna področja delovanja šole. Pa tudi učence, ki jih praktično vse poznam.« Za kandidaturo za ravnatelja se je, kot pravi, odločil, ker je po tolikih letih v učiteljskem poklicu in pridobljenih izkušnjah začel razmišljati, kako bi sam vodil šolo: »Velik izziv mi je, kako bi se dalo šolo še kam pripeljati.«

Kako se bo vaše delo razlikovalo od dela prejšnje ravnateljice?

»Marjana Jelen je za seboj pustila solidne osnove za delo. V teh prvih štirih mesecih predvsem spoznavam novo delo in razmišljam o spremembah. Večjih še nismo uvedli, smo pa na primer na pobudo kolektiva uvedli dežuranje učiteljev med odmori. Pred tem so v avli dežurali učenci in so nastajali različni disciplinski problemi, zdaj pa so učenci v razredih, učitelji pa v avli. Omeniti moram tudi enajsti posvet ravnateljev o odgovornosti, ki je pred dnevi potekal v Portorožu, kjer je bila naša šola udeležena z največ referati - kar štirimi.«

Čemu se boste posvetili v prihodnjih mesecih?

»Šolo kot stavbo želimo narediti bolj ekonomično, zato bom pripravil dolgoročni finančni načrt, v katerem bom predlagal občini, da bi se šola ogrevala na čim bolj ekološki način, recimo na toplotne črpalke. Šolo bi radi bolje izolirali, zamenjali okna, izolirali streho, s čimer bi lahko prihranili več energije. S takšnimi ukrepi bi šola z lastnim primerom učencem in okolici kazala ekološko osveščenost.«

Se na šoli kažejo še kakšne druge potrebe?

»Imamo zastarelo in energetsko potratno telovadnico. Inšpekcija je odredila obnovo, saj ni zvočno izolirana in ni zdrava ne za učence, za učitelje športne vzgoje pa še manj. Hrup je mučen in neprijeten, otežena je komunikacija. Zamenjati bi morali tudi peč, ki je v zadnjih vzdihljajih, stara je 40 let, toliko kot šola. Že nekajkrat je bila varjena in vsak čas bi se lahko zgodilo, da bi ostali brez ogrevanja. Vse te zadeve so velik strošek, tega se zavedam, a bo sčasoma k temu treba pristopiti.«

Pred leti je šola dobila prizidek. S prostorsko stisko se tako najbrž ne soočate?

»Prostora je dovolj, vseeno pa bi bilo treba razmisliti o nečem drugem. Na našo šolo že tradicionalno prihajajo otroci iz Zbilj, ki ne sodijo v naš šolski okoliš, imamo celo učence iz Podreče, ki spada v kranjsko občino. Ta trenutek je v prvi razred vpisanih kar 28 učencev, kar je skrajna meja za en oddelek, in lahko bi se zgodilo, da bi v prihodnje ali pa že letos morali začeti zavračati učence iz drugih šolskih okolišev, kar bi nam bilo zelo neprijetno.«

Mnoge šole vse bolj poudarjajo sodelovanje s tujimi šolami. Kakšno je vaše stališče do tega?

»Ta trenutek mednarodno sodelovanje na šoli ni prisotno. Koristi tega so lahko velike, zato bom predlagal sodelovanje v kakšnem tovrstnem projektu, seveda pa bodo glavno besedo imele učiteljice tujega jezika.«

Boste spodbujali tudi povezovanje šole s krajem?

»Seveda, saj je šola del tega kraja. Že sedaj na šoli prirejamo razne prireditve, ki so namenjene vsem krajanom. Pred kratkim smo sklenili sporazum s fanti, ki bodo rolali okoli šole. Vem, da se pripravlja računalniški tečaj za starejše občane in tudi v tem primeru bo šola dala na razpolago prostor in opremo. Naslednji teden bo na šoli organizirano tekmovanje v znanju mladih gasilcev iz medvoške občine.«