Prijateljici iz nemškega "logarja"

Osemdesetletna Angela Pozderac, rojena Berce, iz Lesc in leto dni starejša Rezka Kuhar, rojena Grašič, iz Šmarce sta se spoznali med drugo svetovno vojno v taborišču. Njuno prijateljstvo ni usahnilo, čeprav sta se pred nekaj tedni znova videli šele po 63 letih.

Ganljivo je bilo njuno prvo srečanje po teh dolgih desetletjih, ko sta se, zdaj že osiveli priletni gospe, srečali na likovni razstavi v Kamniku, kjer je eno od svojih slik razstavila tudi Angela, ki se zadnja leta z veseljem kratkočasi s čopiči in barvami. »Jaz hodim s palico, jaz pa imam dolge lase, spete v rep,« sta se po telefonu na grobo opisali druga drugi pred tem prvim srečanjem, do katerega je prišlo zaradi Angeline radovednosti, ko je nekaj dni pred tem v Celju povsem po naključju spoznala Rezkino sorodnico. »Gospodična na recepciji hotela, kjer smo bili na čaju, se je pisala Grašič in vprašala sem jo, ali morda prihaja iz okolice Kamnika. Ni minilo dolgo, ko sva z Rezko že klepetali po telefonu,« je srečni dogodek v smehu opisala Angela. Zadnjič sta se videli poleti leta 1945 kot mladi dekleti s kitami na železniški postaji v Kranju, kamor so jih po osvoboditvi pripeljali iz nemškega taborišča, zato spominov in dogodkov, ki so se jima pripetili v vseh teh letih, tudi na njunem tretjem skupnem srečanju v Lescah, zares ni manjkalo.

Obe se še z najmanjšimi podrobnostmi spominjata dne, ko so jih Nemci odpeljali od doma, in sta se skupaj s številnimi gorenjskimi družinami znašli v zbiralnem taborišču oz. »logarju«, kakor mu pravita, v Goričanah, kjer sta se tudi spoznali in spoprijateljili.

»Sama tega dne, 27. aprila 1943 je bilo, ko so Nemci prišli po nas, ne bom nikdar pozabila. Brat je šel prejšnji večer v partizane in to se je hitro razvedelo. Doma smo bili mama, brat, dve sestri in jaz in zjutraj so nas zbudili težki koraki v veži. Dobro se spomnim, kako so udarili brata, ker je odgovarjal, kako sta v zmedi, ki je nastala zaradi tega, sestri pobegnili ven v meglo in ju niso več našli, in kako smo morali nepremično stati pred hišo, z občutki jeze in strahu. Nikoli ne bom pozabila, kako je takrat zapel kos za našo hišo, ki mi je bil zelo pri srcu, saj sva si večkrat žvižgala, in takrat so mi stekle solze po licu,« se spominja takrat petnajstletna Angela Pozderac, ki so jo skupaj z mamo in bratom ter še dvema družinama iz Radovljice s kamionom odpeljali v Goričane.

Do potankosti se 8. aprila istega leta še danes spominja tudi Rezka Kuhar. Izdal jih je domačin, ker so mu povedali za zvezo v partizane. »Očeta, mamo in sedem otrok so nas odgnali peš v Radomlje, od tu pa najprej za dva tedna v zapor v Kamnik. Tu so nas zasliševali do tretje ure zjutraj, mene so pretepli z gumijevko, da bi preverili, ali res govorim resnico. Kako me je bolelo, a tudi ene solze nisem mogla spustiti! Ta, ki nas je izdal, je mamo prišel prosit odpuščanja. Da so ga tepli, je rekel. Kasneje so ga usmrtili v Begunjah. Šestnajst let sem bila stara takrat in ne bom pozabila dne, ko so nas vse, razen starejše sestre Pavle, strpali na kamion in odpeljali v Goričane. Od Pavle se niti posloviti nismo smeli, zadnjikrat smo jo videli takrat. Ker je vedela zvezo za partizane, so jo odpeljali v Auschwitz, kjer so jo usmrtili na njen 22. rojstni dan,« s posebnimi občutki, kot bi se vse to zgodilo včeraj, razlaga Rezka.

Taborišče v Goričanah je bilo samo zbirališče, od koder so slovenske družine vozili po koncentracijskih in delovnih taboriščih po Nemčiji. »Nismo vedeli, kam gremo in kaj nas čaka. Prav ničesar nismo vedeli. Najini mami sta se v Goričanah spoprijateljili, tako pa tudi midve,« razložita. Do sredine junija so bili tako skupaj, v tem času pa se je med njima razvilo pravo prijateljstvo. Angela še vedno hrani transportno listo, iz katere je razvidno, da so jih – obe družini skupaj z mnogimi drugimi, 15. julija leta 1943 iz Goričan odpeljali v taborišče Windsheim. »Vkrcali so nas v živinske vagone, nismo vedeli, kam nas peljejo, vozili so nas dva dni, joj, kako so nas bolele noge ...«

V taborišču v Windsheimu so bili v glavnem le Slovenci, družine, med katerimi sta bili tudi Angelina in Rezkina, pa so kmalu ločili, saj so morali vsi dela zmožni na delo po okoliških mestih in krajih. V taborišče so se na obisk k svojim vračali le enkrat tedensko. Rezka je delo dobila pri družini z gospodarjem, ki je imel samo eno roko, zaradi kmetije in gostilne pa so potrebovali pomoč pri gospodinjenju. »Niti besedice nemško nisem znala in ko me je gospodar odpeljal iz taborišča, sem dva tedna samo jokala. Dve leti sem nato delala pri tej družini, zelo lepo so me sprejeli in radi so me imeli, saj sem bila pridna.« Angela je sprva delala v nekem internatu, nato pri neki zasebnici in nato pol leta še v tovarni orožja. Dve leti dekleti nista imeli stikov, vse do 15. maja 1945, ko so se ob osvoboditvi spet vsi zbrali v taborišču Eichstadt, od koder so jih Američani postopoma pripeljali nazaj v domovino. Tam je nastalo tudi nekaj fotografij, ki jih še hranita, prav tako z velikim zanimanjem v teh dneh prebirata zapiske, spomine in pesmi, ki jih je Angela v poseben zvezek zapisovala v teh dveh letih, ki sta ju kot interniranki preživeli v Nemčiji.

V domovino sta se vrnili tri mesece po osvoboditvi, s sedemnajstimi in osemnajstimi leti pa je bilo takrat vse življenje še pred njima. »Ko smo se vrnili nazaj na domačo kmetijo v Radovljico, nas je pričakala le naša mačka,« se spominja Angela, Rezka pa ne bo nikdar pozabila zvoka homškega zvona, ki ga je v tujini najbolj pogrešala in se ji je ob prihodu najbolj vtisnil v spomin.

V teh 63 letih se je zgodilo ogromno stvari, ki bi jih zdaj želeli deliti druga z drugo. Angela je s svojim možem, zdaj 86-letnim Šefkom, in dvema sinovoma večino svojega življenja preživela v Bosni, v Lesce, kjer z možem aktivno preživljata svojo starost, pa se je preselila pred petnajstimi leti. Rezka, mati treh sinov in že 25 let vdova, pa ima najraje kvačkanje in toplice, kamor se odpravi vsako leto. »Tako dolgo se nisva videli, a ostali sva prijateljici,« sta si enotni sivolasi gospe, ki bosta – kot zagotavljata v en glas - zagotovo ohranili stike.