Trubar je bil Evropejec

Dr. Matjaž Kmecl in Viktor Žakelj, s katerima se je Miha Naglič o Primožu Trubarju pretekli teden pogovarjal na 94. Glasovi preji, sta nekaj posebnega. Ne vesta le veliko o Trubarju, ampak sta sodelovala tudi na prvi Glasovi preji pred dvajsetimi leti.

Uvod v 94. Glasovo prejo z naslovom »Trubarjevih 500 let« v Galeriji Krvina v Gorenji vasi je bil slovesen. Direktorica in odgovorna urednica Gorenjskega glasa Marija Volčjak je spomnila, da sta tokratna gosta sodelovala na prvi Glasovi preji 25. marca leta 1988 v hotelu Creina v Kranju, vendar v nekoliko drugačni vlogi. Viktor Žakelj, ki je sedaj predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, jo je vodil, takratni slovenski minister za kulturo akademik dr. Matjaž Kmecl pa je bil njegov gost. Župan občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež je v pozdravu dejal, da bi morala biti pri Krvinu, kjer je bilo že dvanajst prej, tudi 100. preja in še katera vmes, čemur je pritrdil tudi Zdravko Krvina.

Spomini na prelomne čase

Miha Naglič je v prvem vprašanju spomnil, da so bili pred dvajsetimi leti drugačni časi, v katerem so bile Glasove preje nekaj posebnega. Gosta je vprašal, zakaj sta bila prav onadva na prvi preji. Vprašal ju je po spominih na ta čas.

Dr. Matjaž Kmecl: »Takrat smo imeli vsi občutek, da se dela neke vrste zgodovina, vendar nihče ni zanesljivo vedel, kam bodo krenili dogodki. Leta 1986 sem bil izvoljen v reformistični centralni komite Zveze komunistov Slovenije, kamor me je povabil Milan Kučan, ki je sklenil, da bo slovenski voz zapeljal na pot demokracije. Ker nisem maral nekdanjega partijskega obdelovanja kulturnikov, mi je članstvo smrdelo, vendar me je Kučan potolažil, da ne bom komisar, ki bo obdeloval kulturnike, ampak človek, ki jih bom branil pred partijskimi fundamentalisti. Takratni centralni komite je bil pogosto v škripcih. Neučakani Slovenci so terjali od njega hitrejše ukrepanje, obenem pa je nanj vedno huje pritiskal Beograd in dnevno pošiljal v Ljubljano razne delegacije in kontrolne komisije. Grozili so nam po telefonu, vendar o tem nihče od nas ni javno govoril. Na sejah smo čakali, kdaj bodo vdrli pripadniki vojaške varnostne in obveščevalne službe in nas zaprli. Ko smo januarja leta 1990 odšli z zveznega partijskega kongresa, se namenoma nismo takoj vračali v Slovenijo, ampak naslednje jutro, da ne bi dajali videza strahopetnosti. Stiskalo pa nas je, ko smo se vsi vkrcali v isto letalo, za katerega bi lahko zrežirali nesrečo. Ker so bile stvari jasne in smo Slovenci držali skupaj, junijska vojna ni bila več tako grozna. Zato se danes nasmiham enemu od današnjih reformističnih prvoborcev, ki je takrat po grozilnem govoru generala Adžića, da bo porušil Slovenijo, na televiziji svetoval Slovencem, naj bežijo na Koroško in se zavarujejo.«

Viktor Žakelj: »Danes je moderno prirejati in podrejati zgodovino. Če hočeš kaj veljati, si moraš izmisliti, da si nekoč nekaj velikega naredil in že naprej vedel, kako in kaj. Sam sem bil v nekaterih takih dejanjih v prvi osebi, danes pa berem, da sem bil daleč zadaj v vrsti. Tudi Glasove preje si ne bi lastil več, kot si jo lahko. Jaz sem takrat prijateljeval s takratno odgovorno urednico Poldko Bogataj in s cenjenimi novinarji, s katerimi smo kakšno rekli čez oblast. Nekateri od njih so danes tukaj. Domislili smo se preje. Imena se je spomnila Poldka, mene, ki sem bil bolj pri peresu in knjigi, pa so povabili za voditelja. V življenju sem imel srečo, da sem se od mladih let naprej gibal med zelo uglednimi ljudmi. Poslušal sem jih, se čudil njihovi vednosti, prebral sem vse, kar so napisali. Ne vem, pod katero vlado, ali Šinigojevo ali Zemljaričevo, sva se spoznala z dr. Matjažem Kmeclom. Ugotovil sem, da je zelo izobražen gospod, morda človek, ki največ ve o 19. stoletju in o slovenskih velikih ljudeh, da je človek, ki se zna vživeti v psiho tega človeka, v bistvo njegovega jezika in razmišljanja. Zbližala sva se in zdelo se mi je prav, da ga kot takratnega ministra za kulturo povabim kot prvega na Glasovo prejo.«

Čas razvrata in moralnega razpada

Miha Naglič je gosta Preje vprašal, v kakšnem času je živel in deloval Primož Trubar in kje so bili razlogi za nastanek reformacije.

Dr. Matjaž Kmecl: »Tisti čas je bil slikovit, prav tako pa tudi pokvarjen, naporen in v marsičem grozljiv do konca. Morala je razpadla zlasti v elitnih skupinah, kakršna so bili tudi duhovniki. Takratni duhovniki niso bili tako izobraženi kot današnji. Naučili so se nekaj latinskega in potem to izkoriščali do konca. Bili so neke vrste avtomatični in vsemogočni zastopniki božje volje na tem svetu. Odpuščali so grehe, povezovali ljudi v zakon in jih pokopavali. V gornjegrajskem arhivu so našli izvirne dokumente iz Hrenovega časa, ki pričajo, kako sam škof Hren ni hotel pokopati moža neke uboge ženske, ker mu za to ni mogla dati krave. Kaplani so izpred oltarja nazdravljali s Kristusovo krvjo, z vinom, dekletom v cerkvi. Malo manj da se niso dogovarjali za večerne sestanke. Ker ljudje niso imeli več nobene opore in so jim duhovniki s prižnice govorili eno, delali pa drugo, so bili zbegani in so se zatekali k raznim romanjem in procesijam. Cvetel je razvrat. Trubar redno uporablja besedo 'kurbarija'. Znano je, da v Evropi skoraj ni bilo človeka, ki ne bi bil spolno bolan. Morile so epidemije kuge in kolere, pol Kranjske je leta 1521 porušil potres, poleg tega pa so po deželi ropali še Turki in jo pretresali kmečki upori. Ljudje so bili zbegani in negotovi, saj ni bilo stvari, za katero bi se splačalo staviti upanje v prihodnost. Potem se je pojavil protestantizem, pri nas s Trubarjem na čelu, ki je dobesedno začel delati red. Trubar je veliko govoril proti zidavi tako imenovanih štiftarskih cerkva, s katero so se želeli ljudje odkupiti za grehe. Veliko se je govorilo o pojmu greha in krivde. Po papističnem nauku, kot so protestanti imenovali rimskokatoliško Cerkev, so lahko grehe odpuščali le duhovniki kot božji zastopniki s plačilom. Luteranci so postavili pojem greha in krivde na povsem drugo osnovo. Kdor je storil greh, je odgovoren samo Bogu. Med njima ni treba nobenega posrednika, ki bi spovedoval in odvezoval grehe ter nalagal pokoro. Vera je oseben odnos do Boga, kar je pri nas še pred leti učil pokojni škof Vekoslav Grmič. Ta razlika v opredeljevanju pojma opravičenja med katoliško cerkvijo, ki zagovarja posredništvo med človekom in Bogom, ki ne more vsakemu posebej odpuščati grehov, in evangeličani, ki zagovarjajo neposreden odnos, se je ohranila do danes. Trubar je pridigal zoper praznoverje, na primer zoper neko deklino, ki se je delala sveto, da bi nad Gornjim Gradom sezidali cerkev, zoper prodajanje odpustkov, relikvij, slame in Jezuščkovih jaslic in celo Marijine krvi ter starih žebljev, ki naj bi bili Kristusovi. Goljufija je cvetela. Ko pa je človek sam odgovoren za svoja dejanja in svoje grehe, mora vedeti, zakaj je grešil in kako hud je greh. Poznati mora katekizem in osnove božjih resnic in imeti knjige, iz katerih bo lahko bral. To pa zmore le, če zna brati in pisati v svojem jeziku. Zato se je Trubar najprej odločil za katekizem, ki mu je nato dodal še abecednik.«

Protestantizem na Nemškem

Sprejemanje Primoža Trubarja na Slovenskem in v nemških deželah je bilo različno. Zakaj, je zanimalo Miho Nagliča.

Viktor Žakelj: »Po letu 1630 se je začelo intenzivno preganjanje protestantov in vsega, kar je povezano z njimi. V umetnosti nastopi doba baroka, ki poveličuje zmago katolicizma nad protestantizmom. Vendar nobene velike ideje ni mogoče za vedno pomesti pod mizo, tudi z največjimi metlami ne. Takih poskusov je bilo v zgodovini precej, vendar niso bili uspešni. Tudi v primeru protestantizma ne. Konec 19. stoletja so slovenski literarni zgodovinarji začeli odkrivati teološke in kulturne razsežnosti protestantizma na Slovenskem. V Nemčiji je po tridesetletni vojni južni del ostal katoliški, severni del proti Skandinaviji pa protestantski. Zato je tudi kultura v različnih delih Nemčije različna. Na Bavarskem so zelo ortodoksni. V mešanem območju je že več prijaznosti, severni protestantski del pa je v temelju drugačen. Način razmišljanja in delovanja ljudi je drug, racionalen, kulturen. Nemški južni in severni del sta povsem različna svetova in eden od razlogov za to je tudi v pripadnosti veri. Protestantski del je estetsko in likovno čist in racionalen v izražanju, katoliški pa je načičkan, ves v barvah in rožicah. Vzhodnjaški je za razliko od obeh ves v črnem, poln neke mistike in vznesenosti. To so trije civilizacijski temelji Evrope, ki so bili za nekaj časa potisnjeni pod preprogo. Sedaj se znova pojavljajo, zato je prihodnost Evrope v sožitju med njimi.«

Dr. Matjaž Kmecl: »Ekumenizem je tu pomembna zadeva, vendar ga nihče ne jemlje posebej resno. Vse te vere, za katere je vrhovni gospod eden in isti, bi se lahko v združeni Evropi srečevale na zelo smiseln način.«

Trubar povezan z Gorenjsko

Miha Naglič je spraševal, ali je imel Trubar tudi kaj z Gorenjsko.

Dr. Matjaž Kmecl: »Večkrat je preko Podkorena in preko Tirolske potoval v Nemčijo in je sam to tudi zapisal. Leta 1561 so ga med vračanjem iz Nemčije v Ljubljano, kjer je bil imenovan za superintendanta, najprej gostili v gostilni Cuznar v Podkorenu, nato pa so ga spremili še na Blejski grad, kjer ga je sprejela soproga grofa Turjaškega. Zelo rad se je oglašal na Gorenjskem. Z njo je bil čustveno povezan, saj je bila njegova prva žena Barbara Sitar doma v Kranju, njen brat pa je bil predikant v Šenčurju. Tudi med vnovičnim potovanjem v izgnanstvo se je ustavil na Blejskem gradu. Tudi Ivan Tavčar je svoje povesti, v katerih piše tudi o protestantih, vedno gradil na ustnih virih. V tem je užival tudi zato, ker je kot liberalec s hvalo protestantov in z grdim pisanjem o papističnih duhovnikih dražil klerikalce. Tudi liberalci so hodili v cerkev, vendar so bile pri maši le žene, sami pa so zunaj politizirali. Znano je, da so bili tam, kjer je bila oblast katoliška, kmetje in meščani evangeličani. Tak primer je bil na Loškem pod oblastjo Freisingov. Mesto je bilo katoliško, Puštal pa protestantski. Protestantizem je bil razširjen tudi v okolici Radovljice in Bleda ter pod Karavankami. Zato je protestantizem tudi na skrivaj vztrajal tako dolgo. Prekmurski protestantizem pa je svoja zgodba.«

Miho Nagliča je zanimalo Trubarjevo zasebno življenje in njegovo premoženjsko stanje, saj izdajanje knjig ni bilo poceni.

Dr. Matjaž Kmecl: »Trubar je bil zelo moralen mož, ker ni hotel biti tak kot ljudje v cerkvi, ki jih je grajal in ker se je zavedal, da je lahko le tak pravi dušni pastir. Z Barbaro Sitar, ki je razmeroma zgodaj umrla, se je oženil v zelo zrelih letih. Imela sta tri otroke. Preseljevanje je bilo naporno. Potovanja so trajala po več mesecev. Potem se je oženil še dvakrat: najprej z Anastazijo in imel z njo tri otroke, o tretji pa se kaj dosti ne ve.«

Viktor Žakelj: »Primož Trubar je bil zelo skrben načrtovalec in računar. Znal je z denarjem. Bil je teoretski in teološki um s smislom za praktičnost. Danes bi rekli, da je bil dober ekonomist. Kjerkoli na Nemškem je deloval, je vedno dobil gmajno, kot so rekli takrat župnijam. Povsod je pustil sled: v Nürnbergu, v Kemptnu in Derendingenu. Objokoval je, ko so ga pregnali iz Ljubljane in mu vzeli knjižnico, ki je bila veliko bogastvo. V Ljubljani je zgradil dve hiši, eno v Derendingenu. Kasneje mu je bilo žal, da je ni gradil v Tübingenu, ki je bil mesto in bi bila njegova hiša zato več vredna kot v podeželskem Derendingenu. Trubarjev oče je bil mlinar in cerkovnik ter zelo ljub gospodom Turjaškim. Ker so ga ubili uporni kmetje, lahko sklepamo, da so ga imeli za del gosposke. Primož Trubar je doživel za tiste čase visoko starost. Še pri 60 letih je ustvaril pomembno literaturo.«

Trubar nam leze pod kožo

Kaj pomeni danes Trubarjeva dediščina, je bilo sklepno vprašanje Mihe Nagliča.

Dr. Matjaž Kmecl: »Ko smo slovenskemu odboru Unesca predlagali, naj bo letos Trubarjevo leto, v Evropi za razliko od nas, kjer so nekateri dvomili o upravičenosti tega dejanja, ni bilo nobenega pomisleka. V Nemčiji se jim zdi to samoumevno. Župan Tübingena je dejal, da je Primož Trubar čast njihovega mesta. V Kemptnu namenijo v vsaki monografiji Primožu Trubarju vsaj dve strani. Letos bodo v počastitev 500-letnice njegovega rojstva imenovali po njem eno od ulic in vzidali dve spominski plošči. Trubar je evropsko priznana osebnost. Je skupna dragocenost slovenstva, ki si je ne sme nihče lastiti zase. Ivan Prijatelj je pred sto leti rekel, da delamo Primožu Trubarju največjo krivico, ko ga gledamo samo s stališča vere in ga eni zato popolnoma zavračajo, drugi pa sprejemajo. Primož Trubar je bil predvsem začetnik slovenske knjige, ki je nastopil v popolni kulturni praznini in moral izumiti slovenski jezik, ga normirati, ga uveljaviti in uporabiti za prevod Svetega pisma, v katerem so skrajno zahtevne formulacije. «

Viktor Žakelj: »Pri Primožu Trubarju so pomembne tri stvari. Najprej je treba nekaj vedeti o Trubarju in reformaciji. Na Slovenskem je pri tem toliko laičnega in defektnega. Treba ga je priznati in se mu opravičiti za vse gorje, ki je bilo povzročeno njemu in protestantom. S Trubarjevo popotnico smo del Evrope. Obletnica njegovega rojstva naj bo praznik slovenske kulture in jezika. Primož Trubar nam počasi leze pod kožo. Počasi prihaja v našo zavest in to potrjujejo številni pozitivni odzivi občin, posameznikov in organizacij.«