Sedmica: Opravičila ni

Preteklo soboto so na pokopališču v Naklem simbolno pokopali štiri od neštetih žrtev medvojnega (in povojnega) komunističnega divjanja: Jerneja Kisovca, Janeza Uraniča, Franca Kuharja, Toneta Rehbergerja.

Štiriinšestdeset let je moralo miniti, da so zverinsko umorjene žrtve iz Strahinja našle svoj mir in pokop v posvečeni zemlji, svojci pa dočakali pravico do dostojnega spomina. Dve od šestih strahinjskih žrtev, pobitih pod Storžičem – Peter Praprotnik in Peter Stegnar – na to posmrtno človekovo pravico še čakata, saj njunih posmrtnih ostankov za zdaj še niso našli.

Dve leti po vojni, točneje junija 1947, Josip Vidmar, literarni kritik, prevajalec in politik, od leta 1948 član Komunistične partije Jugoslavije, od leta 1949 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zapiše: »Komunistična partija je upravičena zaradi svoje avantgardistične funkcije izvajati ostro diktaturo, kajti njeni ostri prijemi, s katerimi oži osebno svobodo in veljavo njej nasprotnih vrednosti, na koncu koncev le koristijo brambi in razvoju napredka.« Moj komentar: ubogi narod, ki mu usodo in prihodnost krojijo intelektualci ranga Josipa Vidmarja. Najmanj, kar je logično pričakovati, je, da se sodobna SAZU od svojih članov, ki so ali morda celo še vedno zagovarjajo medvojne in povojne komunistične poboje, javno distancira in jih iz svojih vrst zaradi sramote za vedno izbriše. Kar se mene in mojih vrednot tiče, ne najdem tehtnega opravičila niti za umor iz strasti niti za (nenaklepni) umor vinjenega voznika, se pravi povzročitelja prometne nesreče s smrtnim izidom zaradi alkohola, kaj šele, da bi bila pripravljena razumeti ali celo upravičiti pokol lastnega naroda, da ne rečem genocida nad lastnim narodom zaradi ideologije. V imenu Partije ali Boga, je čisto vseeno; umor je umor.

Piše se 5. april 1991. Vrhovno sodišče razveljavi sodbe v tako imenovanem Nagodetovem procesu. Piše se leto 2008. Slovenija predseduje Evropski zvezi, posmrtni ostanki Črtomirja Nagodeta, slovenskega politika in ustanovitelja Stare pravde (1941), Strahinjcev Petra Praprotnika in Petra Stegnarja in neštetih drugih nedolžnih žrtev komunistične avantgarde, pa so še vedno zakopani neznano kje. In kdo ve, zakaj je tako? Verjamem, da je tako kratko malo zato, ker imajo triinšestdeset let po koncu druge svetovne vojne in komunistične revolucije ter osemnajst let po padcu režima, ki se je vzpenjal in krepil na kosteh in krvi lastnega naroda – kar je v mojem vrednostnem sistemu izenačeno z izdajo, s sodelovanjem z okupatorjem oziroma s kvizlinštvom – vajeti slovenske države še vedno v rokah pripadniki in (skrivni) simpatizerji nekdanje politične avantgarde. Zdaj, kajpada, preoblečeni v plašč demokracije in pravne države.

Zaradi istega vzroka smo še vedno brez konsistentne in celovite ocene škode, ki jo je v Sloveniji povzročila druga svetovna vojna, in brez zahtevkov za povračilo vojne škode, naslovljenih na nemško, italijansko in madžarsko državo. Zaradi istega vzroka so brez pravične odškodnine tudi vsi, ki so bili med drugo svetovno vojno nasilno mobilizirani v nemško vojsko.

Pripis: Slovenija bo suverena, demokratična in pravna država šele takrat, ko bo narod razčistil sam s seboj in s svojo preteklostjo.