Iz starih časov: Od ene zludjeve babe

V letu, ko mineva 500 let od rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, ne bo nič narobe, če nekaj nadaljevanj tega podlistka posvetimo tudi njegovemu spominu.

Za začetek bomo prebrali dva sočna odstavka iz njegovega dela En regišter … ena kratka postila (iz leta 1558). Besedilo navajamo kar v njegovem jeziku, le prepisano v sodobnem črkopisu; kjer je kakšna nerazumljiva beseda, jo razložimo v poševnicah. V tem pisanju se Trubar spominja, kako so hoteli v času njegovega župnikovanja v Loki pri Radečah nekateri obsedenci izsiliti gradnjo novih, a nepotrebnih cerkvah.

»Pred osem inu dvasetimi leti, tedaj kedar sem v Loki per Radočaju farmošter bil, je bila gori nad Kompolom v vingradih ena baba; ta se je svetila inu pravila, de s. Sebastijan in s. Roh vsako nuč k ni prideta, ž no govorita inu velita, de se nima na tim hribu nad Kompolom inu Šemačino ena cerkov sturi inu sezida; aku tiga ne dejo, taku hočta čez te ludi inu čez živino tak pomor inu žlize poslati, de malu ludi inu živine žive ostane; onadva tudi hočta vse vinograde inu pole s točo pobiti. Takim babskim hudičevim marinem so ti preprosti ludje verovali, inu zdajci od lesa inu iz desak sture eno kapelico inu začno undu maševati, živino inu drugu blagu ofrovati inu perpravlati kamine h timu zidanu. Ampak jest sem takimu zidanu inu ofrovanu mučnu zuper pridigal inu govuril; za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini biti, de sem od nih moral pobegniti. Natu pošljem mujga vikarja, gospud Jerneja Rugelna, h ti babi inu pustim vprašati, v kateri uri inu v kakovi štalti ta dva svetnika k ni hodita; natu je ona djala, ob pulnoči vselej dva lipa črna moža k ni prideta. H timu je gospud Jernej rekel, nekar ne pravi, de sta črna, temuč de sta bela, zakaj ti zludji so črni, svetniki su beli. Ona odguvori: 'Ja, gospud, jest hočo reči, de sta bela.'«

»Glih tako ena druga baba je hotela imejti, de bi se bila ta tretja cerkov gori na Bruniki per tih Trijeh kralih zidala. Blizu mujga rojeniga domu per Rastčici je ena cerkov Divice Marije, kir se pravi na Silevici. Undu se je tudi ena vsem ludem vejdeča kurba, tej so djali Šavleča Katerina, inu ena vduva Margeta Hudakončevka inu en muj stric Gregor Trubar malinar – le-ti tri so se tudi veden svetili inu pravili, koku se nim Divica Marija perkazuje inu hoče imejti, de se na Silevici ni en nunski klošter sezida. S tejm pravlenem so tudi h ti cerkvi dosti gvanta inu živine perpravili. Od tiga so farji inu cehmojstri dobru lebali inu per tim hud konec vzeli: farmošter te iste cerkvi je od sujga svaka ubijen, cehmoštre so Turki ujeli, mujga strica Gregorja je enu drivu ubilu, Hudakončevka je v Ah /Aachen/ hodejoč – nišče ne vej, kej oli koku – umrla. Glih taku ta cerkov na Sveti gori per Gorici je tudi od ene zludjeve babe gori prišla inu te druge cerkve na gorah skoraj vse. H timu farji, škofi inu nekateri gospudje melče, za volo kir od tacih malikov ofrov imajo dosti mesa h kuhanu.« (Vir: Trubarjevo berilo, 1986, str. 40-41)