Računalnik in jaz: Spominske kartice

Ko greste na dopust, s seboj vzamete digitalni fotoaparat, prenosni telefon, otroci pa še igralno konzolo za igranje igric.

Delovanje vseh teh naprav je odvisno tudi od velikosti njihovega spomina. Več kot ga je, boljše in bolj zmogljive so te naprave. Nanje lahko spravimo več fotografij, ki so lahko višje kakovosti, seznam v imeniku telefona je lahko daljši in nanje lahko naložimo več igric. Pravzaprav je v vseh napravah, ki nas obdajajo, vgrajen kakšen spominski modul, ki omogoča, da se v napravo shrani vse, kar je potrebno za njeno delovanje, oziroma omogoča, da si napravo prilagodimo ali nanjo kaj shranimo.

Z razvojem računalnikov in drugih elektronskih naprav se je pojavila tudi potreba po shranjevanju podatkov. Prva pomnilniška naprava je bil trdi disk, ki je bil razvit v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Imel je 5 MB spomina, kar je bilo za takratne razmere ogromno. Razvilo ga je podjetje IBM. Sistem je vseboval 50 vgrajenih diskov s skupno kapaciteto 5 MB spomina. Dimenzije tega pomnilnika so bile tolikšne kot dva večja hladilnika. Za današnje pojme je takšna kapaciteta spomina povsem neuporabna, saj s tako kapaciteto spomina lahko shranimo le pet povprečno dobrih fotografij, pa še dimenzijsko nimamo kam z njo.

Z razvojem se je kapaciteta pomnilnikov povečevala, hkrati pa se je fizična velikost drastično zmanjševala. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se z digitalno tehniko začeli pojavljati novi prenosljivi mediji za shranjevanje podatkov. To so diskete, CD in DVD zgoščenke ter pomnilniške kartice različnih standardov in dimenzij. Pomnilniške kartice so bile razvite v začetku devetdesetih let, ko so se pojavile različne prenosne naprave, ki so za shranjevanje podatkov potrebovale spomin. Napravam, ki imajo režo za pomnilniške kartice, lahko spomin enostavno nadgradimo s kartico z večjo kapaciteto, kar je vsekakor velika prednost pred pomnilniki, ki so vgrajeni v sami napravi, ki jih ne moremo enostavno nadgraditi.

Pomnilniške kartice se uporabljajo v različnih prenosnih napravah. Najbolj pogosto so se v začetku pomnilniške kartice uporabljale v digitalnih diktafonih, za zajem audio datotek, ter digitalnih fotoaparatih, za zajem slikovnih datotek. Standarda sta bila predvsem SM – Smart Media, ter MMC – Multi Media Card. Kapacitete kartic so bile v začetku 8 MB spomina, kar je pri diktafonih predstavljalo za nekaj minut zvočnega posnetka. Danes se pomnilniške kartice uporabljajo v zelo različnih napravah, kot so digitalni fotoaparati in kamere, digitalni diktafoni, MP3 in MP4 predvajalniki, prenosni telefoni, igralne konzole, sistemi za navigacijo ter tudi v prenosnih in osebnih računalnikih. Tipi kartic so še vedno zelo različni in sicer poleg SM in MMC kartic poznamo še SD – Secure Digital, CF – Compact Flasah, MS – Memory Stick in XD – eXtreme Digital.

V določenih napravah je pomnilniška kartica glavni medij za shranjevanje podatkov, kot je to primer pri digitalnem fotoaparatu, v napravah, kot je na primer prenosni telefon, pa pomnilniške kartice predstavljajo določeno nadgradnjo že vgrajenega spomina. Pomnilniške kartice lahko uporabljamo za shranjevanje vseh vrst datotek. Za razliko od zgoščenk se lahko podatki na pomnilniških karticah neskončno velikokrat brišejo in zapisujejo. Velika prednost so tudi majhne dimenzije pomnilniških kartic, ki merijo le nekaj kvadratnih centimetrov. Slabost kartic je lahko premajhna hitrost, kapaciteta spomina, prevelike dimenzije, ter tudi preobčutljivost na mehanske preobremenitve.

Kratek sprehod skozi zgodovino pokaže, kako hitro se spreminja svet elektronike. Svet, ki nas obdaja, se razvija z neverjetno hitrostjo, stvari v računalništvu so vedno manjše in bolj zmogljive. Pa to ne pomeni, da moramo zdaj takoj v trgovino in pograbiti vse, kar je novega. Razvoj prinaša koristi za nas, za uporabnike. Le izkoristiti ga moramo.