Unikatni Škofjeloški pasijon

Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku iz časa baroka in edina ohranjena pasijonska režijska knjiga v Evropi. Ga bomo po uspešnih uprizoritvah v letih 1999 in 2000, ko si ga je v Škofji Loki ogledalo več kot 60 tisoč gledalcev, prihodnje leto spet gledali?

Škofja Loka - Avtor Škofjeloškega pasijona je kapucin pater Romuald Lovrenc Marušič, prvič je bil uprizorjen leta 1721. Vsebuje trinajst prizorov iz Kristusovega trpljenja v tisoč verzih. Uprizarjali so ga do srede 18. stoletja, potem pa o njem ni bilo več slišati. Posamezni prizori so bili leta 1936 odigrani v času velike obrtne razstave. Za novo uprizoritev v letih 1999 in 2000 pa ima največ zaslug Marjan Kokalj, ki je iz Škofjeloškega pasijona napisal diplomsko nalogo in pripravil predlogo za takratno izvedbo pasijona. Po besedah Klemena Štiblja, ki je bil skupaj s Kokaljem in Tino Oblak pri pasijonu vse od začetka, se je vse skupaj začelo v Selcih, potem ko je kulturno društvo dr. Janez E. Krek uspešno uprizorilo igro na prostem, ki jo je režiral Marjan Kokalj. Okrog Kokalja, ki mu je bila zaupana ne le režija, pač pa celotna izvedba Škofjeloškega pasijona, se je zbral krog ljudi, ki je 1999 in potem znova leta 2000 sodeloval pri izvedbi pasijona. Sodelovalo je okoli 600 igralcev in 80 konjenikov, z vsemi drugimi sodelujočimi pa je pasijon oblikovalo več kot tisoč ljudi.

Po prvih dveh izjemno uspešnih uprizoritvah, ki sta v Škofjo Loko privabili več kot 60 tisoč gledalcev, jim pasijona žal ni več uspelo oživiti. Načrtovali so ga znova za leti 2006 in 2007, igralci so bili pripravljeni, vendar zaradi političnih nesoglasij do izvedbe ni prišlo. »Eden od ciljev sedanje koalicije v občinskem svetu je tudi uprizoritev Škofjeloškega pasijona v letu 2009, torej ob desetletnici prve vnovične uprizoritve,« pove Klemen Štibelj, v tem mandatu podžupan, zadolžen za družbene dejavnosti. Prvi korak k temu je bil odlok, ki ga je letos sprejel občinski svet, ta pa zavezuje k uprizoritvi pasijona v letu 2009, nato še 2015 in 2021, ko bo tristoletnica prve znane uprizoritve. Odbor za izvedbo pasijona, ki se je po besedah Klemena Štiblja oblikoval že leta 1999 in se neformalno sestajal tudi potem, je predlagal, naj bi bil potem pasijon na šest let, po letu 2021 pa bodo videli, ali bo takšna dinamika optimalna. Ker je vsakokrat treba »zagnati« pogon okoli 1100 ljudi, se ne ogrevajo za pogostejše uprizarjanje. »Obdržali bomo procesijski tip pasijona. To pomeni, da se slike pasijona v Škofji Loki selijo od točke do točke. Vsak od 20 prizorov se odigra na štirih prizoriščih, tako da lahko predstavo vidi več ljudi, ocenjujemo, da okoli šest tisoč obenem,« dodaja Klemen Štibelj. V Evropi sta sicer znana dva koncepta pasijona: germanski, ki je klasičen odrski, in romanski ali procesijski, kjer se gledalci premikajo hkrati z igralci. Škofjeloški pa je unikaten, kombinacija obeh tipov. Poseben je tudi zato, ker ne prikazuje le prizorov Kristusovega trpljenja, pač pa je pasijonski motiviki dodana tudi lokalna zgodovina, poleg tega igra poteka v škofjeloškem narečju. Zgodba se po izvirnem Romualdovem besedilu začenja z Adamom in Evo, njunim grehom, ki je Kristusa obsodil na trpljenje.