Živimo v spektakelskem svetu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. marec 2008 / 06:00

Žirija za Grumovo nagrado je letos v branje dobila nekaj čez štirideset dramskih besedil. Izstopajočih, povprečnih, tudi slabih. Zdravko Duša, predsednik žirije za Grumovo nagrado

Kakšna je letošnja bera slovenskih dramskih besedil, ki so prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, kakšno branje ste imeli v tokratni žiriji?

»Pestro. Triinštirideset dramskih besedil, različnih kakovosti, bolj ali manj spretnih pisav … Najprej seveda ugotovite, in žirija bo na to posebej opozorila, zato lahko omenim tudi to, da je kultura oblikovanja besedil še vedno nizka. Avtorji se le počasi zavedajo, na kako zasičeno polje vstopajo. Brez urejene oblike in dodatnih prijaznosti, kot je kratek povzetek na začetku, si zmanjšujejo možnosti že v izhodišču.

Do končne odločitve o zmagovalcu morajo besedila prestati tri kroge odločanja: po prvem smo izbrali deseterico, najtežji – drugi – je izločil tiste, ki niso šli v nominacijo, ostane še zmagovalec. Raznovrstnost besedil je na začetku navdušila, prišel je širok spekter, od poetične in konvencionalne drame do izrazito avtorskih ali konceptualnih izdelkov, tematsko zelo obrnjenih v aktualnost. Drugi krog odločanja je bil manj evforičen, tudi precej polemičen, a mislim, da besedila, ki smo jih pretresali, vendarle niso bila podpovprečna, med njimi so drame, ki jih lahko takoj ali s korekcijami pošljete v presojo tudi gledališčem.«

Med četverico nominirancev sta tokrat znani avtorski imeni, dvakratni dobitnik Grumove nagrade Rok Vilčnik (rokgre) in igralka Saša Pavček, ki je med dramatike prodrla v zadnjih letih, ter dva »novinca«, igralec Evgen Car in predstavnik mlade generacije avtorjev Gregor Fon. Ste podobno razmerje med uveljavljenimi avtorji in novimi imeni zasledili tudi sicer ob branju celotnega izbora?

»Najprej tole: besedila dobi žirija anonimno. Vsaj zase lahko rečem, da v primerih izbranih besedil dejansko nisem vedel, za koga glasujem. Ko so se na koncu razkrila imena, je bilo marsikatero avtorstvo presenečenje. Sicer pa je seznam prijavljenih del, z avtorstvom vred, zdaj objavljen na spletni strani Prešernovega gledališča, tam se vse vidi. Seveda se, potem ko se začno postavljati avtorski konteksti, stvari grupirajo popolnoma drugače, smo pač tako naštimani. A brati brez tega vedenja – kolikor se da: nekaterih avtorskih rokopisov ne morete zgrešiti, ob tem pa so tekmovala tudi že uprizorjena in znana dela – je posebno razkošje. Najbolj me je pri razkritem seznamu presenetila delitev po spolu. Nisem si predstavljal, da je toliko avtoric. Ne vem, a je zdaj to za ženske aktivistke dobra ali slaba novica, ampak floskule o »ženski pisavi«, ki že z avtorskim glasom obvezno napotuje na spol, enostavno ne držijo.«

V zadnjih letih se nekako vsiljuje občutek, da primanjkuje »klasičnih« dramskih besedil, ki bi se držale realističnih vzorcev, razen enega ali dveh uveljavljenih dramatikov, jih ni, ki bi pisali humor, bolj je v ospredju iskanje tragičnejših plati našega vsakdana in iskanja novih poti za razlago situacij, v katerih se nahajamo … Kakšne so teme, ki se jih lotevajo pisci?

»Ne vem, ali je čisto tako. Zadnja leta so vendarle bila v znamenju Matjaža Zupančiča, Möderndorferja, tudi Hočevar pa Potočnjakova pišeta »klasično«. In kam bi uvrstili Sašo Rakef? Humorja in 'humorja' je več kot dovolj na drugih odrih, postal je bodisi konfekcija ali pa avtorska domena stand-up komikov, stvar osebne improvizacije. (No, med poslanimi besedili je bilo tudi eno od Andreja Rozmana Roze, ki je v odrskem humorju še vedno kategorija zase.) Mislim, da je v takihle časih za dramatika bistveno predvsem to, ali bo šel v ponotranjeno dramo razmerij, torej varno fakturo psihologije in konfliktov, ali pa bo ubral kakšno bolj transparentno spektakelsko obliko. Gotovo je prvo bolj tvegano, čeprav na prvi pogled varnejše. Teme in razmerja, v katere danes dramatiki usmerjajo pripoved, govorijo o zgrešenem času in podrtih družbenih razmerjih, o negotovi, prazni eksistenci, samonanašanje smisla je jalovo početje, prizorišče je odprto za teater, ki noče broditi po »klasičnih« meandrih.«

Letošnja žirija je sestavljena bolj gledališko. Ob vas in dr. Mateji Pezdirc Bartolj, ki prihajata iz literarnih vrst, so tu še dramaturginja, igralec in režiser. Imate občutek, da je to tudi nekako opredelilo izbor nominirancev, glede na prejšnja leta, ko so bile žirije manj »gledališke«?

»Sestava je vsekakor pomembna za odločitve. Eno je, če se zberejo teoretiki in avtorji, ki se verjetno bolj posvetijo kontekstualizaciji, medtem ko pri skupini praktikov z vsakdanjimi izkušnjami iz institucionalne gledališke produkcije v trenutkih tesnih odločitev spregovorijo bolj konservativni kriteriji. (Aja, da ne bo nepotrebnih očitkov: konservativnost ni mišljena vrednostno, ampak metodološko.) Kar pomeni, da se bo branje usmerilo na klasično 'uprizorljivost' teksta. Nikoli ne bi pričakoval, da je v besedilih lahko toliko formalnih, obrtnih pomanjkljivosti in nedodelanosti, kot so jih razkrile debate žirije. Če bodo odzivi na razpis še naprej tako ali celo bolj množični, utegne to za marsikoga postati usodni jeziček na tehtnici izbire. Kar je tudi prav, saj usmerja pozornost v obrtno kvaliteto.«

Kam gre slovenska dramatika? Je po obdobju avtorjev, za katere je bila značilna izrazita avtopoetika, Zajc, Strniša … že nastopil čas za novo slovensko dramatiko?

»No, slovenska drama so tudi Jovanović in Roza, Filipčič, Möderndorfer, Zupančič, Boris A. Novak. – Dramatika postaja danes, tako kot vse drugo, bolj ekstenzivna, bolj osebna, bolj tvegava v posamičnih poskusih in temu primerno včasih bolj površna, včasih pa presenetljivo izstopajoča. Živimo v izrazito spektakelskem času, klasična dramska predloga … besedilo, literatura … je bolj poljuben del teatrskega življenja kot v minulih desetletjih. Če vzamete izbor žirije za Grumovo nagrado in ga prekrijete s tistim, kar je med uprizoritvami izbrala selektorica Predanova, se vam zaokroži približna slika. A če je treba izpostaviti avtorske pisave, evo: Mirčevska, rokgre, Semeničeva, Rakefova. Ti se mi zdijo, po letošnjem branju, imena sedanjega trenutka.«