Šepetalnica za veter (40)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. marec 2011 / 06:00

Preden je Katji uspelo proti vojaku usmeriti pogled, jo je omamil udarec po glavi. Fritz se je znesel nad dekletom, kot da bi se zbal srečanja z njenimi očmi, vse kaj drugega je imel v načrtu, a nemara je prav njena nemoč v njem razdražila preganjalca, da je ljubezen zamenjal za silo, pijan od zastrašujočega občutka moči je ob trganju obleke golčal besede, ki se jih kasneje ni več spomnil, le porajanje želje po očiščujočem ognju mu je za vedno ostalo v spominu. Kolikokrat je v nočeh brez sna sanjaril o tem mladem telesu, ki se mu je v življenju nenehno izmikalo, zdaj pa se ga je lahko naužil kot sestradana žival, čeprav je imel občutek, kot da se davi z mrhovino. Ogenj, ogenj, je zaječalo v njem, preden se je še vedno razgaljen pognal skozi vrata in z roko pomedel po tleh petrolejko. Tekel je v neznano, ne da bi se ozrl, se spoprijemal z vetrom, ki je med žvižganjem nosil obupane krike dekleta. Vsaj tako se mu je zdelo. Mraz mu je čez čas ohladil glavo, zgrozil se je nad sabo, ne toliko zaradi storjenega, kot zaradi tistega, kar je imelo slediti. Saj bo živa zgorela, ga je prešinilo, da se je vendar pognal nazaj, obstal na robu zasneženega sadovnjaka in zabolščal v temo, iz katere bi vsak hip moral planiti ogenj. Toda skedenj je bil odet v temo, skozi vrata sta se opotekali postavi, v to je bil prepričan, čeprav je skozi naletavanje snega težko razločil, če nemara ne nosi angel odrešenik na svojem hrbtu nezavestnega dekleta. Kot prikovan je obstal na mestu, se prižel ob drevo, bolščal predse vse do jutra, ko je sneg prenehal naletavati in se je zarja razpasla nad gorami. Tedaj se je odlepil od debla, kot da se je odločil, da se v zadnjem trenutku vrne v življenje, ki je že odtekalo iz njega. Po vseh pravilih bi moral zmrzniti, ga je obšlo, ko je mukoma premikal otrple noge, bilo mu je prizaneseno, kot je bilo njej, usoda ju je povezala v izogibanju smrti, čeprav še nikoli ni tako zahrepenel po njej kot takrat, ko se je zrušil na cesti in ga je odkrila procesija ujetnikov, ki so ga sprva imeli za enega od svojih. Eden od vojakov ga je prepoznal, nikoli ni izvedel njegovega imena, vsaj eden naših me je rešil, je kasneje z grenkobo pomislil v bolniški postelji, ne bo spet dolgoval življenja kakemu zagovednemu Rusu, kar naj mu odrežejo noge, če je treba, še tri prste na vsaki roki daruje tistim, ki so, hvala bogu, ostali živi. Kajti konec koncev tudi Fritz ni bil brez vesti. Jezilo ga je, seveda ga je jezilo, ko je dosti kasneje izvedel, da je tudi Vasilij preživel, takrat, ko so njega pošiljali domov, ker taka nakaza brez nog v vojski nima kaj početi. Ozaljšan s kakšnim križcem za požrtvovalnost in pogum, bo lahko sosedom pripovedoval o svojih vojaških podvigih in sprejemal pomilovanja žensk, ki jim nikoli ne bo povedal, da obstaja tudi Katja.

Starega Lužnika je žena pogosto obiskovala v sanjah, tisto noč je prišla k njemu kot mlada nevesta, na uho mu je šepetala, da bi si želela pestovati vnuka, naj mož to opravi namesto nje, za otroka naj posadi novo drevo v sadovnjaku, sadeži, ki bodo nekoč na njem obrodili, bodo sladki kot med, da si je starec nehote obliznil ustnice, ko se je predramil iz spanja in začudeno pogledal okoli sebe. Sanje so lahko tudi svarilo, si je rekel, ne bo prvič, da bo takole sredi noči stopil do postelje svoje hčerke in ji poravnal odejo, izkazal nežno skrb, ki bi se je za dne skorajda sramoval. (se nadaljuje)