Končno: odsev sedanjosti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. marec 2008 / 06:00

Selektorica 38. Tedna slovenske drame, dramaturginja Alja Predan je v tekmovalni program izbrala devet v preteklem letu izstopajočih uprizoritev, v spremljevalnem programu pa si bo moč ogledati še pet predstav, ki jih nikakor ne gre zamuditi.

V vašem izboru predstav za letošnji Teden slovenske drame posebej v tekmovalnem programu opažam več uprizoritev besedil klasikov slovenske drame Cankarja, Gruma, Zajca … Kakšna je bera uprizoritev, ki so bile osnova za vaš izbor?

»Ogledala sem si nekaj več kot 30 med seboj sicer zelo različnih uprizoritev in glede na to, da sem jih v tekmovalni in spremljevalni program izbrala trinajst, sem prepričana, da gre letos v povprečju za dobro bero. Opažam pa, da je relativno malo novih dramskih besedil klasičnega tipa. Dramatike, kakršno so nekoč predstavljali Dane Zajc, Gregor Strniša, Primož Kozak in drugi, danes res ni ravno na pretek oziroma kadar je, prihaja v valovih. Imamo na primer plejado ženskih avtoric, pa letos ni bil uprizorjen noben njihov tekst.«

Izbirali ste tako med uprizoritvami institucionalnih gledališč, kot off produkcijami in projektno sestavljenimi produkcijami …

»Bistvena pri mojem izboru je bila seveda kakovost posamezne uprizoritve. Vsega, kar nastane po določeni predlogi, bodisi uprizoritveni bodisi po klasičnem dramskem besedilu, namreč ni mogoče uvrstiti v festivalski izbor. Smotrno je namreč, da si gledališča prizadevajo za načrtno gojenje slovenske dramatike in se, potem ko pridejo do besedil, slednja trudijo na najboljši način postaviti na oder. To je naloga, ki bi jo lahko gledališča opravljala temeljiteje in bolj načrtno.

Iz mojega nabora predstav je moč razbrati, da je bilo v preteklem letu kar nekaj klasičnih besedil, ki so vznemirila režiserje, da so jih zaznali s pogledom modernega sveta in se jih lotili z režijskimi prijemi tega časa. Sem bi lahko štela Borove Raztrgance, pa Cankarjeve Romantične duše in Grumov Dogodek v mestu Gogi, mogoče je tak tekst tudi Jagababa, zadnje še nedokončano delo Daneta Zajca. Zanimiv je pojav tako imenovanih uprizoritvenih predlog ali »dram za enkratno uporabo«, kot bi lahko rekli. To so besedila, ki nastanejo znotraj projektne gledališke skupine; običajno nastanejo tako, da si režiser sam ali s sodelavci izmisli problem ali temo, ki jo potem skupaj z ekipo sproti zapisuje kot uprizoritveno predlogo in istočasno postavlja na oder. Taki sta uprizoritvi Dolina solz, čez sto let bo vse za nami in Program!5 Slovensko narodno gledališče, pri katerih je tekstovna predloga nastajala hkrati z režijo.«

Izbor uprizoritev v tekmovalnem programu ste razdelili na dva dela, v prvem so uprizoritve vezane na aktualni družbeno politični trenutek, v drugega ste umestili predstave, ki razgaljajo posameznikovo s stereotipom Slovenca zaznamovano dušo …

»Uprizoritve, ki sem jih izbrala, so se glede na tematiko tako rekoč same razdelile v dva sklopa. V »intimnem delu« so tiste, ki razgaljajo in komentirajo slovenske travmatične vzorce in stereotipe. Štruclova Dolina solz …, Jagababa, Dogodek v mestu Gogi nam na sodoben način razkrivajo tisto arhetipsko, kar je v nas, neko našo mračnjaško bit. Drugi sklop uprizoritev, v katerega sodijo Raztrganci – Učenci in učitelji, Slovensko narodno gledališče in deloma tudi Romantične duše, pa druži drža upornega človeka. Te uprizoritve vsaka na svoj način reflektirajo aktualen čas in prostor. Vesela sem, da so se tudi gledališki ljudje začeli zavedati, da živimo v konkretnem svetu in času, da ne lebdimo v vesolju, ampak smo vpeti v silnice, ki jih je mogoče skozi gledališče tudi problematizirati.«

Za slovensko dramatiko in gledališče zadnjih petnajstih let je videti, kot da je bilo s slovensko osamosvojitvijo vsega konec …

»Naša dramatika se je relativno skromno odzvala na pojav razpada bivše države in nastanka nove, na spremembo socialnega sistema, na posledice kapitalizma … Kot da bi bilo to nekako samoumevno. Vendar če pomislimo: biti rojen v času, ko se dogajajo tako radikalni, tektonski zgodovinski premiki, je privilegij, saj se velike teme ponujajo kar same od sebe. Mogoče pa je potrebna samo določena distanca, da bo tudi dramatika reagirala nanje, tako kot je do neke mere film.«

Pred leti ste sodelovali v žiriji za podelitev Grumove nagrade. Tako ustvarjanje novih besedil kot njihovi »prevodi« v odrsko govorico sta med seboj nedvomno povezani, ko gre za razvoj slovenskega gledališča. So bo zadnjih desetih letih opazni premiki in če, v katero smer?

»Predvsem pogrešam večjo usklajenost med slovenskimi gledališči. Če načeloma velja pravilo, da Grumovega nagrajenko/ca praviloma uprizori Prešernovo gledališče (Križ, denimo, doslej sploh še ni bil uprizorjen), pa bi bilo smiselno, da bi nominirana besedila uprizorila druga slovenska gledališča. S tem bi odločitve strokovne žirije dobile precej večjo težo, pa tudi sam institut nominacij bi prišel do večjega ugleda in veljave. Sicer pa bi bilo treba besedila prevesti, jih publicirati in jim na ta način omogočiti pot v svet.«

Znotraj slovenske produkcije besedil in hkrati uprizoritev ni zaslediti določenega trenda?

»Mislim, da ne. Pišejo se zelo različne stvari, kar je po besedah predsednika žirije za Grumovo nagrado Zdravka Duše razvidno tudi iz letošnjega izbora nominiranih besedil. Od poetične drame do popolnega realizma, avtorji pišejo, kakor se jim zdi in kar se jim zdi. Kaj in kako uprizarjajo gledališča, pa bo razvidno tudi na prihajajočem 38. Tednu slovenske drame.«