V deželi Šerp

Najlepši na tej poti so vsekakor razgledi: mogočne bele gore nad nami, pod nami pa blizu tisoč metrov globok breg vse do rečice v globeli, ves v razcvetenih rododendronih, od bele, rožnate do oranžno in temno rdečih barv. Si lahko zamislite del tega brega, ki je ves v belih cvetovih, vmes pa sem in tja kakšen rumen?! In potem na vrhu najlepši samostan Tjangboče v soncu, z rdečo streho in belimi vrhovi za seboj. Vse skupaj se človeku zdi skoraj neresnično.

Jeti je ali ni?!

Dva dni si privoščimo Namče Bazarja. Prvi dan se dvignemo le na skrajni zgornji rob vasi, naslednji dan pa obiščemo vasici na drugi strani, Khunde in Khumdžung. V slednji stoji tisti sloviti budistični samostan, ki hrani jetijev skalp. Tako vsaj pravijo. Dobro varovana je ta svetinja. V posebnem lesenem zaboju steklena vitrina, vendar preden ga čuvaj odpre, pomembno odlaša, da se ja nabere čim več denarja v puščici. In ko ga vendarle odpre, živo gleda po obrazih, kako se bomo čudili. Jaz pa sem nekje prebrala, da je ta skalp sešit iz kože neke vrste himalajske koze. Rdečkasto rjave barve je. Obstaja jeti ali ne? Spomnim se, da so še v TT-ju objavili fotografije stopinj jetija v snegu, velike bose noge. Spodaj v džungelskem predelu Nepala živijo velike opice. Morda so si kdaj zaželele miru kje višje, se počasi privadile na mraz in ostale. Lahko so prebivale v kakšnih votlinah. Morda od tu ta skrivnostni jeti. Sicer pa, naj imajo veselje in naj služijo. Ljudsko izročilo pravi, da je jeti padel z visoke skale svete gore Khumbila nad Kumdžungom in si zlomil vrat. Lame so mu odrezali glavo in sneli kožo ...

Naslednji dan pa spet uživamo v poti in razgledih. Na čelu naše četice je Pero iz Šentjurja pri Celju, s slovensko zastavo, zataknjeno v nahrbtnik. Tudi evropsko in šentjursko ima s seboj. Za na vrh Iland Peaka. Da se bo vedelo! Pod nami daleč doli v globeli reka, na desni mogočna, prelepa gora Ama Dablam, naravnost pred nami Lhotse, Everest še zakrivajo druge gore. Mogočni orli sem in tja zaplavajo nad dolino in cvetočimi rododendroni. Nenadoma jata črnih vran, ki se poženejo nad orla. Ena se mu usede na hrbet in se pelje z njim. Hočejo ga pregnati in jim tudi uspe. Tu je njihov teren! Večni boj v naravi.

Spustimo se do preproste gostilnice, kjer potoček poganja velik molilni mlin, pod njim mlin za mletje, nižje spodaj v bregu pa še splakuje stranišče. Dobro so se znašli! Tu smo imeli odlično kosilo: šerpino juho, krompir v oblicah in praženo zelenjavo. Zelo okusno. Rumen krompir je bil prava poslastica. Potem smo se pognali v hrib. Strmo je bilo, vsake toliko so se z vrha prignali jaki. Tovore so odložili in zdaj so hitri. Kar kadilo se je za njimi. Sem in tja srečamo tudi koga, ki se spušča v dolino; višinska bolezen ga je zdelala in edino zdravilo je spust v dolino.

Tjangboče - najlepši budistični samostan daleč naokrog

Končno beli zidovi in rdeče strehe samostana Tjangboče (3890 metrov), enega najlepših budističnih samostanov na svetu. Za njim se dvigajo mogočne bele gore. Konec devetdesetih let je pogorel, zdaj je povsem obnovljen. Pohitimo v hišo nasproti, kjer bomo prenočili, nato pa v samostan, kjer se bo kmalu začel obred. Dva mladeniča kličeta vernike s piskanjem na ogromni morski školjki. Toda fotografirati ju ne moreš; takoj se odmakneta od okna. Obred je zanimiv, zelo umirjen; trije menihi molijo naprej, ostali za njim. Enolično je, da me tam v kotu preprosto zmanjka. Ko je končano, na slikah po steni iščem mojo zeleno Taro, eno najbolj priljubljenih boginj v Himalaji. Čisto na vrhu, pod stropom mi jo pokaže eden od menihov, kako se vsa jezna bori z dvema tigroma ali pa zmajema. Bilo je previsoko, da bi natančno videla. To je boginja, ki menda ne bo zajtrkovala, dokler vsaj tisoč ljudi ne reši težav.

Zvečer se nagnetemo v dnevni prostor naše lodge. Toplo je, ogreje nas še okusna čebulna juha s kruhom, popečenim na jakovem maslu, nato pa še testeni rezanci z zelenjavo in govedino ter naribanim sirom. Odlično! Z nami je zdaj simpatičen par; temnopolta, vedno široko nasmejana človeka. Imeli smo ju za temperamentna Italijana, pa se je izkazalo, da sta Katalonca. Zagotovo bi bila takoj za kakšno petje, a bo zjutraj zgodaj bujenje.

Vseeno lepo praznujemo

Zjutraj smo jo odrinili proti zaselku Periche. Hodimo skozi gozd rododendronov, pod nami v globeli rečica, tole bo pa že Imja Drangka. Tako globoko je, da se ti kar zvrti v glavi, ko pogledaš dol. In ko smo dovolj daleč, se v daljavi spet pokaže samostan in ob vodi mlin. Prekrasna slika! Gremo skozi Pangpoche, 3980 metrov visoko. Mala vasica, najbolj poznana pa po tem, da je tu Sir Edmund Hillary leta 1963 ustanovil prvo šolo. Pravzaprav dve: eno tu, eno v vasici nekoliko višje.

Kosimo v kraju Chhejungma, tik pod Ama Dablamom, 4085 metrov visoko. Tashi Delek Lodge & Restaurant. Danes je četrtek, 27. aprila, naš državni praznik. Pero je zastavo zataknil visoko v drva pred hišo in zdaj plapola v vetru. Tudi danes je kosilo odlično: krompirjeva juha z zelenjavo in nekakšni žlinkrofi, tudi z zelenjavo. Po kosilu so se nekateri sezuli, stegnili noge, vsi smo pa zadremuckali na soncu ... Pravi praznik!

Potem pa spet navkreber, skozi vas, kjer nekaj na novo gradijo. Lahko bo nova gostilnica. Vse više prodirajo z lodgami, kajti više si, višjo ceno lahko iztržiš pri trekerjih, ekspedicijah. Na tej višini je moral biti pravkar še sneg; azaleje so še vse zaspane, rododendron je še v popkih. Pot lepo razgledna. Še vedno je z nami Ama Dablam, Lhotse ... Ne smeš hitreje stopiti, tako se ti že pozna višina.

Spomenik vsem ponesrečenim himalajcem

Končno Periche, 4200 metrov višine. Tu bomo dvakrat prespali. Še to popoldne gremo dobrih sto metrov više, da se aklimatiziramo. Zgoraj se razprostira široka ravan, kot bi tod nekoč drsel ogromen zemeljski plaz. Danes je to prijazna ravnina z mehko travo. Vidi se, da jo v kvadratih režejo, trgajo iz zemlje in uporabljajo za sedeže na kamnitih klopeh ali jo posušijo za kurjavo. Vse prav pride v teh golih krajih. Le nizki grmiči so sem in tja, nobenega drevja več. Vračamo se po strmih jakovih stezah in skozi zgornji del vasi, kjer je med hišami, prav pred bolnišnico, kjer vsako popoldne podučujejo, kako ravnati ob višinski bolezni, postavljen spomenik iz nerjavečega jekla v obliki prerezanega stožca, v notranjosti pa so vrezana imena vseh, ki so se do leta 2005 smrtno ponesrečili v Mont Everestu in okolici. Ime in priimek, dežela, od koder je prihajal, dan in vrh, kjer se je ubil. Med njimi je tudi Makedonec Miletić, ki se je tu ponesrečil v neki ruski odpravi. Napisani so tudi vsi vidnejši Šerpe.

Prvi pettisočak

Zjutraj se odpravimo proti 5050 metrov visokemu vrhu nad Perichejem. Kar malce hitro smo se dvigali. Že na prvem robu mi je srce razbijalo kot noro, noge so bile pa vse telečje. Pot je bila ponekod mokra in gladka, lovili smo sapo. Sploh nisem mislila, da bi šla do vrha, a ko potem počivam za eno od skal in Sašo pove, da smo že 4880 metrov visoko, se odločim, da bo tole moj prvi pettisočak v življenju. In je tudi bil!

Drugi pettisočak je padel že naslednji dan v Lobushi. Lodga, kjer smo spali, stoji na 4928 metrov, do najbližjega vrha pa je bilo dobrih dvesto metrov. Šopek planik je rastel na poti. Take so, kot naše, le bolj drobne. Bile pa so kot pozdrav od doma! Spet je veselje na vrhu. Vse povabim na čaj v koči. Dva pettisočaka v dveh dneh pa res ni kar tako. No, tretji bo padel že jutri, na Khalapatarju. Če bo sreča, seveda.

Pa je bila. Ponoči je snežilo in iz malce meglenega se je naredil krasen sončen dan. Dolga pot je že do vznožja Khalapatarja. Srečujemo zložene kamne, postavljene za srečno vrnitev teh, ki so se podali osvajat najbolj oblegani vrh od vseh, Mont Everest. Veliko je tudi grobov. Med njimi grob in spominska plošča Late Balu Chiri Sherpe, ki se je v himalajskem svetu proslavil z neverjetnimi dosežki: dvakrat se je leta 1995 v dveh tednih povzpel na vrh; spomladi 1999 je bil v gori 21 ur brez kisika; spomladi 2000 je naredil najhitrejši vzpon na vrh in sicer v 16 urah in 56 minutah. 29. aprila 2001 je na svojem enajstem obleganju Mont Everesta padel v ledeno razpoko, 200 čevljev globoko in tako končal svoje mlado življenje.

Khalapatar

Pred vzponom se še podpremo v zadnji lodgi pod Khalapatarjem. Počasi se dvigamo. Hodim med zadnjimi. Tatjano, s katero je zelo lepo hoditi, kajti njen korak je umirjen, enakomeren, preudaren, je Sherpa Nemo potegnil naprej. Zdaj nimam prave opore. Za mano je le Bine. Večkrat postojim, nato se spet dvigam. Moker sneg je, drsi. Naenkrat mi Bine kaže na postavo v rdeči bundi daleč spodaj in sprašuje, ali je to naš človek. Gledam in ne morem verjeti. Visoka postava se nekako opoteka za nami, se spet zravna in hodi. To je Miro iz Cerknice. Sinoči se ga je lotila višinska bolezen, ves siv je bil v obraz, tudi stati ni mogel in pustili so ga doma, da se odpočije, oz. da se napoti v dolino, da pride k sebi. Kar sapo mi je vzelo. Saj se igra z življenjem! Pri višinski bolezni je prvo pravilo: pojdi dol! Ta pa rine za nami. Kot bi ga gnala nevidna sila. Dohitel je naju z Binetom in tudi prehitel. Hotel je doseči svojo druščino. Kaj naredita trma in močna želja videti Mont Everest od blizu, ko prideš samo zato tako daleč, da dosežeš ta vrh, da vidiš pod sabo bazni tabor, nad njim sloviti ledeni slap, kjer se za osvajalce začne plezanje. Miru je uspelo in veselili smo se z njim. Imel pa je veliko, veliko srečo!

Vrh je poln zastavic, Pero sedi na vrhnjem kamnu in opozarja, da bi kdo ne padel, kajti skale so gladke, pod njimi prepad. Šotorov v baznem taboru, kakšnih tisoč metrov niže, ne vidiš razločno, le barve ločiš. Tista oranžna meglica so šotori velike kanadske odprave. Včeraj je skozi Lobuche cela vrsta jakov tovorila zanje šotore in vse mogoče potrebno za ta podvig. Lepo pa se vidi ledeni slap, le vrh Everesta se pokaže vsake toliko iz meglic. Je pa zraven kot nevesta lepa Nuptse (7855 metrov). Njen led se lesketa v soncu. Nad nami pa kipi k nebu prelep vrh vse bele gore Pumo Ri 7161 metrov. Vsi trije vrhovi so na sami meji s Kitajsko. Ko se ozreš nazaj po dolini Khumbu, vidiš moreno, obrobljeno z nazobčanim ledenim robom, ki neopazno, a vztrajno drsi navdzol.

Budnice ni bilo, le omotice

Nato smo pohiteli domov. Daleč smo in noč nas bo lovila. Kako toplo je bilo potem v naši lodgi ob ognju. Jutri bo pa prvi maj! Perota nagovarjamo, naj naredi budnico na hodniku. Pa ni bilo nič. Le dober zajtrk smo imeli, črni čaj z mlekom, ocvrt momo, podoben našemu flancatu, z arašidovim maslom in marmelado. Ponoči in zjutraj sem čutila močno omotico. Tudi drugi tarnajo za omotico. Mojčine »kapljice 31« pomagajo. Ko smo kakšnih 300 metrov nižje, je že veliko bolje. Vračamo se po čudoviti travnati preprogi nad Perichejem. Pri onih treh stupah zavijemo v drugo dolino, v Chhukung Ri, kjer bodo naši osvajali šesttisočak Iland Peak. Marjan nas žene čez tista skalnata polja kot obseden. Za nami je snežni metež, zato taka ihta. Malo pred veliko, lepo lodgo, vso v steklu, nas je ujel sneg. Veseli smo tople izbe, vročega čaja in dobre večerjice. Neki Rusi, sami veliki fantje, kot košarkarji, so že tu. Menda gredo tudi oni jutri na Island Peak.

Island Peak – Imja Tse, 6160 metrov, osvojen!

Trinajst naših se je naslednje jutro v spremstvu dveh izkušenih Šerp podalo na ta zelo oblegani zasneženi in zaledeneli vrh. Večina je drugi dan, 3. maja 2006, dosegla šest tisoč metrov, do vrha po grebenu, ob globoki ledeni razpoki, pa je uspelo le petim: Marjanu Oleniku iz Lokev, Petru Oblaku iz Šentjurja pri Celju, Sašu Novoseliču iz Ljubljane ter Marku Makucu in Dušanu Obidu iz Cerknega. To so junaki naše ekspedicije. In seveda je v lodgi sledila žurka skupaj z rusko ekspedicijo. Naša in ruska pesem se je zvečer glasila po zasneženem Chukung Ri.