Kontrolirajmo se

Tudi pohodnik, tudi če je šestdeset let star, tako kot Jože, se lahko nauči uporabljati uro, ki nam šteje srčne udarce, 'pulzmeter'. O tem sem pisal v prejšnjih številkah. Hoja po pulzu je na tako dolgih turah najboljši indikator, kje naša utrujenost je ali kdaj bo prišla. Bolje, da se kontroliramo po njej, kot pa da sledimo nekoga, ki gre ravno en korak prehitro za naš tempo. Vem, da nas večina hodi v hribe zaradi razgledov in napajanja duše. Vem pa tudi, da se marsikdo rad pohvali, kako hitro je prehodil kako turo. Vendar preden greste na tako turo, je dobro najprej spoznati samega sebe, opraviti nekaj treninga in se posameznih podvigov lotiti načrtno, zavedno, ker vsi dobro vemo, da gore ne dajejo odpustkov.

Tako, prepričan sem, da Jože zdaj ve, kje in kakšne napake je delal in bo zdaj tudi vedel, kaj narediti, da ne pride do izčrpanosti.

Nadaljujem z našo potjo do napredka. Prišli smo do spoznanja, da je ura z merilcem srčnega utripa skoraj obvezni pripomoček vsakega rekreativca, ki vadi z mislijo o stalnem napredovanju. Naučili smo se jo tudi uporabljati. Opažam, da večina uporablja pulzmeter zgolj zaradi trenutnega števila srčnega utripa. Tudi to je v redu, ker ga imamo zato, da se stalno kontroliramo. In zakaj se kontroliramo? Če ne poznamo drugih, zelo uporabnih funkcij ure, potem se kontroliramo zgolj zaradi radovednosti, kako nam srce bije ob različnih obremenitvah. Zdaj bo nekdo od izkušenih rekel, da v vsakem trenutku ob vsaki utrujenosti točno ve oz. se minimalno zmoti, kako visok ali nizek pulz ima. Verjamem tudi to, vendar vedeti, kako hitro nam srce utripa, ko ga ženemo do onemoglosti, ni edino znanje. Bolj pomembno je, da vemo, kako nam bije takrat, ko imamo slab dan, ko se nam nič ne ljubi, ko ne vemo, ali smo leni ali pa mogoče utrujeni, preutrujeni. Pulzmeter ne služi samo kot »omejevalec«, do kod lahko ženemo svoje srce, temveč bolj kot spodbujevalec k pravilni vadbi. Zaradi napredka naše vadbe je torej nujno, da poznamo bitje svojega srca ob raznih obremenitvah, drugače bomo težko vsak mesec ali vsako leto boljši. Če podam primer rekreativnih kolesarjev, smučarjev tekačev, tekačev in pohodnikov (tistih rednih hribolazcev, ki redno hodijo zgolj na hrib), ne glede na starost, vsi so vztrajnostni rekreativni športniki in velika večina jih pretirava z obremenitvijo. Tudi hoja v hrib se lahko razdeli na več obremenitvenih stopenj. Zdaj pa pomislite na primer, ko šibate na Kališče, od spodaj do vrha se ženete »do filtra«, celo uro, tisti boljši precej manj, ampak vseeno še vedno čisto predolgo maksimalno obremenjujete svoj organizem, ne samo srce. Od take vadbe imate bore malo. Na začetku boste sicer hitro opazili velik napredek, ki pa se bo tudi hitro umiril in boste obstali na določeni stopnji fizične pripravljenosti, s katere se boste težko premaknili, če boste vztrajali s takim načinom vadbe oz. treninga.

(Se nadaljuje)