Pismo Božičku

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. december 2014 / 16:59

Cenjeni Božiček, ne bomo ti rekel dragi ali ljubi, ker – to kar brž priznam – s teboj nikoli nisem bil v ljubečem odnosu. In nič ne kaže, da bom. Tudi če bi mi iz tvoje Amerike prinesel novega jeepa cherokeeja, tistega rdečega, ki ga prav zdaj oglašujejo na naši TV – ta je res lep, raje bi se vozil z njim kot s tvojimi sanmi! A tudi v tem primeru bi te le še bolj cenil, ljubil pa ne. Ta moj odpor do tebe najbrž izvira iz mojih mlajših let, ko se v naših krajih sploh še nisi pojavljal. Pravijo, da ima človek najraje tisto, kar je spoznal že v svojih ranih letih, poznejša poznanstva niso nikoli tako pristna in prisrčna. Nekje sem prebral, da je bil pri nas božič dela prost dan zadnjič leta 1952. Jaz sem bil takrat že osem mesecev na svetu, a se tistega božiča prav nič ne spominjam. In tudi poznejših ne, ker jih pri nas doma nismo praznovali. Še dobro pa se spominjam, kako je pred božičem leta 1986 takratni nadškof Alojzij Šuštar nam vsem voščil za božič po radiu in televiziji. Hkrati nam je voščil tudi tisti, ki je nadškofovo javno voščilo omogočil oziroma dovolil – tovariš Jože Smole, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva. In ta mož si je zato med ljudstvom brž prislužil naziv »božiček«.

Zdaj so vsi že pokojni – gospod nadškof Alojzij, tovariš Božiček in rajna SZDL, pa še marsikdo iz onih davnih, rdečih časov. Božič je pa največji praznik v vsem letu in ti si del božične ikonografije in mašinerije. A se mi zdi, da te naši ljudje povečini niso vzeli za svojega. Najraje imamo tisto, kar je od božičnega še iz starih časov – jaslice, polnočnico, božične potice, pojedine in obiskovanja. Tebe pa imamo na sumu, da te podpirajo in forsirajo predvsem naši veletrgovci. Naši? Kdo pa je sploh še naš? Največjega, »našega najboljšega soseda« so nam prav letos prevzeli sosedje Hrvati, čeprav je bil še iz rdečih časov in rdečega dizajna. No, pa kaj! Saj si ti tudi ena rdeča pojava, bral sem, da so ti rdeči »gvant« z belimi krznenimi obrobami in kapo z belim cofom dizajnirali pri Coca-Coli in da si postal eden od simbolov kapitalističnega globalizma, rdeče-bela pa je tudi hrvaška šahovnica …

Ja, je že taka ta naša usoda: kakorkoli se obrnemo, smo spredaj in zadaj še vedno rdeči in beli in ni čudno, da si se pri nas tako dobro znašel. Tudi naša kadrovska struktura je taka, da ti ustreza in te potrebuje. Tvoj starejši kolega Miklavž je za nekatere preveč kmečki in staroverski, ti si pa že po imidžu bolj urbana in zahodnjaška pojava. Ti isti ljudje se sramujejo tudi Dedka Mraza, tvojega sibirskega kolega z vzhodne strani nekdanje železne zavese, ki jih je obdaroval v predkapitalističnih časih. In tako ni čudno, da v zadregi med Miklavžem in Dedkom Mrazom raje pišejo tebi. Kar naprej zahajajo v te megamarkete in hipermarkete, v katerih menda nakupuješ tudi ti. A misliš, da verjamejo, da ta darila še vedno razvažaš z letečimi sanmi, ki jih vlečejo jeleni, se ustavljaš nad dimniki hiš in skoznje v božični noči spuščaš darila? Pravljice za otroke!

Pa da mi ne boš zameril, ker tako sumničavo in nasršeno besedičim. Ti kar obdaruj otroke, ki vate še verjamejo, pa njihove starše, ki imajo coca-colo raje od krhljeve vode ali vodke. Ko se boš v Šoštanju peljal čez TEŠ 6, spusti en kreditni paket v njihov novi dimnik, iz katerega kar smrdi po dolgovih. In ko se boš v Trbovljah peljal čez TET, spusti kaj dobrega še v njihov visoki dimnik, ki že ugaša. In tudi sicer ne pozabi na vse tiste, ki so v tej državi obubožali v kapitalizmu in so obdarovanja res potrebni!