Biti novinar je zakon! Pa je res?

Sredi februarja smo učenci izbirnega predmeta Šolsko novinarstvo obiskali Gorenjski glas.

V prostorni in moderno opremljeni avli nas je pričakala prijazna direktorica gospa Marija Volčjak. Ker mora biti dober novinar radoveden, smo jo tudi mi radovedno spraševali o novinarskem delu in izostrili naše radarje, da nam kakšna beseda ne bi ušla. Najbolj smo bili navdušeni nad informacijo, da novinar nima pravega delovnega časa. Seveda, saj mora imeti novinar vendar oči in ušesa na pecljih 24 ur, če želi biti ažuren in aktualen. Dober novinar mora biti vztrajen, na trenutke celo nadležen, če želi priti v stik z osebo, ki mu bo nudila odgovore na vprašanja o problemih, o katerih želi pisati. Odlika dobrega novinarja je tudi široka splošna razgledanost ter poznavanje področja, o katerem piše. Naše prvotno navdušenje je počasi hlapelo, saj smo se začeli zavedati, da je naše znanje še precej v povojih. Še bolj pa nas je streznilo spoznanje, da mora novinar preprosto rečeno znati dobro pisati. Po popravljanju naših pisnih izdelkov pa mora običajno učiteljica zamenjati kemični svinčnik. Gospa direktorica nam je vlila upanje z besedami: »Vse se da naučiti. Vaja dela mojstra.«

Navdušeni smo si ogledovali prostore, v katerih strokovnjaki skrbijo za kakovosten, prostorsko izrabljen in estetski videz časopisa Gorenjski glas. »Mogoče bom pa raje medijski tehnik kot novinar?« se je spraševal marsikdo od nas. »Pa še lažje bom dobil službo, saj je povpraševanje po tem poklicu večje. Novinar težko dobi službo.« Čas nas je neusmiljeno preganjal in polni lepih vtisov smo zapustili stavbo Gorenjskega glasa. Pred odhodom pa smo obljubili, da bomo v novi prilogi Otroci – starši objavili nekaj člankov. Obljubo smo držali. Ob tej priložnosti bi se radi še enkrat zahvalili za topel sprejem in koristne informacije, ki smo jih pridobili.