Mato še dela begance

Čufnkov Mato iz Begunj še izdeluje čisto prave gorenjske begance.

Begunje – Nedelja, s katero začenjamo veliki teden, se imenuje cvetna, dan za butarice, begance ali kakor jih pač imenujejo po različnih pokrajinah. Čisto prave gorenjske begance še vedno izdeluje 60-letni invalidsko upokojeni elektrotehnik Matej Resman iz Begunj ali po domače Čufnkov Mato, človek s trinajstimi poklici, ki se ukvarja z mnogimi stvarmi. »Izdelovanja beganc me je naučil oče. Prava gorenjska beganca je narejena iz sedmih vrst lesa. V sredini je leskova palica kot osnova, ki drži vse pokonci. Okoli so položene vrbove veje, ki pa morajo biti od zelene vrbe, nikakor pa ne od rdeče ali judeževe. Z vrha si morajo slediti oljka kot simbol miru ter krampar ali brinje, simbol trpljenja. Na ta dan so Kristusa pozdravljali s palmovimi vejami, a ker teh pri nas ni, uporabimo še cipreso, bršljan in pušpan. Beganca mora biti v obliki stožca, ne kot metla, in tudi lepo skladna, veje ne smejo štrleti iz nje. Vrbove veje prevežem z vrbovino pa še z bakreno žico. Veje ne smejo biti prekrižane (to pomeni greh!), ampak morajo ležati lepo vzporedno,« razlaga Mato in poudarja, da je največja beganca, ki jo je kdajkoli naredil, merila dvanajst metrov. Kar štirje so jo s pomočjo dveh opor nesli z Zgoše do Begunj in preden so jo prislonili v kot, bi skoraj razbili lestenec v cerkvi.

»Vsako leto naredim od petdeset do sto beganc, izdelujem pa jih že 45 let. Običajno so velike od pol do enega metra. Osnovne materiale naberem že prej, vrbo je treba postaviti v škaf z vodo, da se ne izsuši. Zadnje dni pred cvetno nedeljo pa mi pomagajo žena, hčerki in zet, celo štiriletna vnukinja rada sodeluje,« pravi Mato. Da bi umetnost izdelovanja beganc ohranili še za naslednje rodove, je lani to dejavnost predstavil tudi begunjskim šolarjem.