Beganice so naš ponos

Bodimo letos še posebej iznajdljivi in naredimo svojo izvirno butaro. Posebnih pravil za izdelavo namreč ni, zato naj končno prideta na dan naša domišljija in kreativnost

Cvetna nedelja je spomin na navdušen sprejem Kristusa ob prihodu v Jeruzalem. Predenj so polagali palmove veje. Ker teh pri nas nimamo, jih prav dostojno nadomestimo z drugim zelenjem in šibjem. Navadno je cvetnonedeljska butara narejena iz mačic, bršljana, brinja, leske, oljke, drena in sedmih ali devetih šib, povezanih v šop, ki ga ponekod okrasijo z jabolki, pomarančami, pecivom in trakovi. Bodimo letos še posebej iznajdljivi in naredimo svojo izvirno butaro. Posebnih pravil za izdelavo namreč ni, zato naj končno prideta na dan naša domišljija in kreativnost.

Žegnani les obrani vsega hudega

Prinašanje zelenja v domove je šega, ki je stara veliko več kot krščanstvo. Stik z mladim drevjem je poganu, ki je veroval v sile narave, vlival novo, svežo življenjsko moč. Čarodejna moč mladega zelenja je prehajala na človeka. Vlogo svetega rastlinja, ki naj bi pospeševalo rast in plodnost, varovalo pred hudo uro ter odganjalo zle čare, uroke in bolezen, je v krščanstvu prevzel t. i. žegnani les. Z močjo blagoslova obrani vsega hudega stvari in reči, ki pridejo z njim v stik. Zlasti potreben je žegnani les na kmetijah, zato so blagoslovljene veje in vejice z različnih grmov in dreves naši kmetje skrbno hranili vse leto. Ponekod so butare obesili na sadno drevje ali jih razdrli in sežgali, da so s pepelom blagoslovili njive in hleve. Kadar je grozila nevihta, je bilo treba vreči na ogenj vejico bršljana, drena, vrbovih mačic, breze ali leske iz cvetne butare, in toča ni mogla do živega pridelku, niti coprnice niso mogle prinesti nesreče in bolezni k hiši. Pastirji so s temi šibami gnali živino na prvo pomladansko pašo. Iste šibe so pozdravljale mladoporočenca, ko sta stopila v novi dom, in tudi spremljale mrtvega očeta, ko so ga zadnjič nesli čez domači prag. Preprosta oljčna vejica je v nasprotju z bogatimi butarami po blagoslovu našla mesto za razpelom, kdaj tudi za ogledalom na steni.

Z zelenjem častimo Kristusa

Cvetna nedelja je živahen praznik, ki je ljudem od nekdaj bil zelo pri srcu. Tako je tudi dandanes. Skorajda ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu oljčnih vej ter snopov in šopov pomladanskega zelenja. Ti vernike spominjajo na palmove veje, ki so jih, kot poročajo Evangeliji, v Jeruzalemu ljudje lomili in polagali pred Jezusa, ki je v mesto poslednjič prijahal na oslici. Spomin na ta slovesni Kristusov vhod v Jeruzalem, kjer je dovršil velikonočno skrivnost, obhajamo vsako leto na cvetno nedeljo. Takrat v cerkvi s posebnimi obredi blagoslavljajo oljčne vejice in cvetne šope, butare. V ospredju bogoslužja pa ni blagoslov zelenja, ampak procesija s tem zelenjem v čast Kristusu Kralju, s katero gremo v cerkev, kjer med mašo poslušamo poročilo o Kristusovem pasijonu. Na čelu procesije nosijo križ, ki vernike opozarja na Kristusovo navzočnost. Svoj čas so to prikazali bolj nazorno – v sprevodu so vodili živega osla z igralcem, oblečenim v Kristusa. Zaradi nerodnosti, ki jih je neredko povzročal osel, so to prakso opustili. Tako o »cvetnem oslu« ni več sledi. Skoraj povsem pa smo pozabili tudi na dejstvo, da cvetni snop prvotno ni bil zgolj sveženj šibja in pomladanskega cvetja, pač pa, da je viselo na njem tudi pecivo, ki je bilo z zelenjem vred deležno cerkvenega blagoslova. Pecivo je imelo celo večji pomen kakor vejevje. To nam dokazuje dejstvo, da se po večini slovenskega ozemlja butara imenuje prav po pecivu, ki je viselo na njem, denimo began(i)ca, prajtelj, presnec, potica, vivnik, presta, žegen in drugi.

Rateški prajtlji s prestami in fefernicami

Gorenjski naziv za cvetno butaro je v glavnem began(i)ca, v Bohinju naj bi ji rekli hebanca, okoli Besnice gbanca, v Zgornjesavski dolini pa tudi prajtelj. Naš največji narodopisec Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev poroča, da so njega dni v deželici pod Stolom povijali v beganico mladike kolikor mogoče različnih dreves, da je blagoslovljeno vse drevje in grmovje, ki nam daje sladkega sadja ali trdega lesa ali pa zdravilnega cvetja. F. S. Finžgar se spominja, da je moralo biti v njej sedmero lesov. To da je pomenilo sedem zakramentov. Lesovi so bili: vrba (beka), leska, cvetoč dren, čmež, hudales, bršljan, brinje, za okras so dodajali cvetočo češnjo – natrgali so češnjevih vejic in jih na peči umetno silili v cvet. Tudi rdeče resje je sodilo v beganico, nikakor pa ne vrba iškarjotovka, tista z rdečim ali črnim lubjem. Na takšno se je baje obesil Juda Iškarijot in take se po ljudski veri žegen ne prime. Beganico so svoje dni opasali z vencem jabolk, na trto nabranih – za vsakega pri hiši po eno jabolko. Beganice so razodevale tudi družbene razlike, tako so bile gruntarske mogočne in košate, bajtarske pa sloke in tenke. Gruntarske beganice so imele poleg jabolk še toliko pomaranč, kolikor je bilo konj pri hiši. Ponekod so delali več beganic, tako, da so imeli posebno za hlev, za konjak, za ovčjak, za čebelnjak. Posebno so nesli k žegnu še za planšarico, da jo je imela potem v planini. Varovala naj bi njo in pastirje, da škrat katerega ni mogel zvabiti v prepad. Tudi na Gorenjskem je veljalo, da čim večjo beganico ima kdo, bolj se postavi. In čim več beganic nosiš, tem večjo veljavo imaš. Niko Kuret daje posebno veljavo rateškim prajtljem. Pravi, da pri nas samo še v Ratečah vedo, kakšna je butara, na kateri je obešeno pecivo. Ratečani sestavijo svoje izvirne prajtlje iz smrlinja oz. brina in mačic ter jih obilno ovesijo z jabolki, pomarančami, suhimi figami, prestami in posebnim pecivom, ki mu pravijo fefernice. Dolgi so tudi do dva metra, včasih še čez. Okoli Preddvora je veljalo, da morajo biti v beganici bršljan, dren, pušpan, Jezusovo drevesce in češnjeve veje. V Tržiču so fantje prinašali izredno velike in pisano okrašene bgance v cerkev. Včasih so se hoteli postaviti s tako veliko bganco, da jo je moralo po troje čvrstih mladcev prinesti k cerkvi. Na Jezerskem zvežejo v butaro nekaj šib rumene vrbe, dodajo mačic, tudi kakšno oljčno vejico, vejico pušpana in vitico bršljana. Navežejo tudi nekaj jabolk in pomarančo. Vse skupaj povežejo z vrbo. Butari pravijo povečini presnec, tudi (g)banca. Po blagoslovu jo spravijo na podstrešje. Iz vrbovih šib narede potem križčke in jih odnesejo na polje. Ob hudi uri dajo košček blagoslovljenih šib na ogenj. Križčke iz takih šib položijo tudi v krsto k mrliču. V Poljanski dolini mora biti v butari »bodečje«.

Ljubljanske in ljubenske butare

Med slovenskimi butarami so nekatere posebej razpoznavne in izstopajo po svoji izvirnosti. Take so denimo butare iz Ljubnega ob Savinji, ki jim domačini pravijo ljubenske potice. Od vseh drugih se razlikujejo po tem, da so figuralne. Upodabljajo kmečka orodja in naprave (plug, voz, koš, brana, grablje …), simbole iz verskega življenja (cerkvice, kelihi, križi, hostije). Najdejo se celo butare živali, kot sta ruševec ali zajček, in razni uporabni predmeti, kot so ure, knjige, glasbeni inštrumenti … Vse to je narejeno in oblikovano iz svežega mladega zelenja, rastlinja, vej, lubja, jagodičja in drugih naravnih gradiv, ki jih je mogoče dobiti v gozdu ali na domačem vrtu. Domačini na ta dan kar nekako tekmujejo, čigava ideja bo bolj izvirna in kdo se bo najbolj izkazal pri izdelavi. Na cvetno nedeljo se pripravljajo z vso resnostjo, nekateri tudi mesece pred tem. Svojo posebno zgodbo pa imajo tudi butarice z le malo zelenja, a okrašene z raznobarvnimi oblanci, pogosto v barvah slovenske zastave. Seveda govorim o ljubljanskih butaricah. Te so razmeroma mlade, a zaradi posebne oblike in izvedbe med zanimivejšimi.