Kakšne državljane vzgajamo? (1)

Saj vem, naloga iz zgornjega naslova je veliko preveč resna, da bi zraven jedla piškote.

Je tudi ravno toliko povezana z državo, da moram paziti, kaj bom napisala, ker nočem, da mi nekega dne možakar z brki potrka na vrata … medtem ko bom družinici kuhala govejo juho. Pa se vseeno še zanašam na svojo pamet in na vse tisto tudi, ki odloča o tem, kaj je koristno in kaj škodljivo. O državljanski vzgoji pravzaprav nisem razmišljala vse od časov, ko smo z ruticami okrog vratu in kapicami na glavi stali ob cesti in mahali Titu v pozdrav. Takrat so bili to veliki dogodki, največkrat veseli, ker nam je odpadel pouk. Kaj več pa nas, malih pionirjev ni zanimalo, imeli smo zadosti dela sami s seboj. Najbolj nas je očaralo dejstvo, da smo na strani zmagovalcev. Tako pač razmišljajo otroci … No potem se je zgodila osamosvojitev in pionirčki smo v tem času postali odrasli ljudje. Kar pomeni, da moraš razmišljati s svojo glavo in stati za svojimi stališči. No, enim gre to bolje, drugi so za te veščine prikrajšani, oboje je povezano z lastno izbiro. Deželica mora biti pisana, ne črno-bela. O državljanski vzgoji nisem kot mama nikoli razmišljala, če pa dobro pomislim, je bila prisotna, ne da bi to sploh vedela. Starši vsak dan izražamo svoja stališča ter vrednote in tako se večina te vzgoje zgodi, ne da bi nanjo sploh pomislili. Vsak izrečen stavek, vsaka naša drža pove veliko o tem, kako se počutimo kot državljani, kako vidimo svojo državo in sebe v njej, kako cenimo kulturno dediščino, kaj nam pomenijo prazniki, kaj mislimo o demokraciji, koliko smo prisotni s svojim delovanjem v svojem okolju, ali hodimo na volitve in podobno. Državljansko vzgojo vidim kot potrebno in nujno, saj na mladih svet stoji. Če jim ne bomo dali dobre popotnice, potem se ne smemo čuditi, če nas bodo nekega dne prodali za nekaj dobrih avtomobilov … Vsaka vzgoja pa se vedno začne doma. V šoli in v okolju se le nadaljuje in raste naprej, kar je posejano.