Moč prepričanja

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 18. junija

Bližje je sreda, pogosteje je kemoterapija predmet mojega razmišljanja. Prisežem, niti malo se je ne bojim. Grize menda ne in če so jo preživeli milijoni, jo bom tudi jaz. Negativne stranske učinke kemoterapije sem iz svoje zavesti povsem izbrisala. Verjamem le v njene pozitivne učinke, v to, da mi bo uničila rakaste zasevke v plevri ali kakor koli se nadlogi že reče. Pravzaprav se kemoterapije veselim, tudi zato, ker se bo moje zdravljenje končno začelo, in se ne mučim z mislijo, kako naj zdravnike prepričam, da me zdravijo z biološkimi zdravili. Čeprav mi jih vsi po spisku priporočajo. Vsi pomeni sorodniki, prijatelji, znanci. (Beri, laiki.) Bojan, recimo, je po telefonu obrnil pol Evrope in ve o bioloških zdravilih vse. No, ja, tako se reče, vsekakor pa ve o njih in o njihovi ceni neprimerno več, kot vem sama. V resnici je z menoj in z mojim vedenjem tako, da ne vem absolutno nič ne o bioloških zdravilih ne o kemoterapiji. V zvezi s kemoterapijo me v bistvu zanima le, ali telo strupe okusi ali ne in ali bom med terapijo bruhala ali ne bom. Dejansko pa me v zvezi s kemoterapijo skrbi ena sama reč, namreč, kako bom osem ur ležala pri miru. To je tisto, kar me bega in nič drugega.

Namesto o slabem, razmišljam o dobrem; namesto o negativnem, razmišljam o pozitivnem. »Le prepričanje ima ustvarjalno moč, da se manifestira samostojno po svojem smislu. /…/ Da se more vaša usoda oblikovati po želji,« piše Martin Kojc v svojem življenjskem učbeniku, »morate doseči življenjski nazor, ki vam omogoča biti nenehno prepričan, da se bo zgodilo zaželeno. Želja se rodi sama iz sebe. Nihče ne more povedati, zakaj si kaj želi, in vendar si želi nenehno. Namen človekovega obstoja je v izpolnjevanju želja. Želja ni svojevoljen proizvod našega razumskega mišljenja, temveč samodejna, vsemogočna sila – volja prasile, ki je brez izjeme sposobna, da se sama od sebe uresniči, brž ko smo spoznali njene zakone in nato po teh živeli. Želja vedno uporablja samo misli, da se s pomočjo njih uresniči. Nezavedno osredotočeno ohranjanje miselne slike, o kateri vemo, zakaj se mora vidno pokazati, imenujemo samo po sebi utemeljeno prepričanje. Ohranjanje miselne slike, o kateri samo po občutku domnevamo, da se bo uresničila, pa sugerirano prepričanje ali vera. Šele, ko je človek prepričan oziroma ko človek verjame, da se bo zgodilo nekaj zaželenega, se to lahko zgodi. Sila, ki ustvarja, torej ni naše zavestno hotenje in prizadevanje, temveč naše podzavestno delujoče prepričanje oziroma naša vera.« Uf. Če sem čisto odkrita, bolj slutim, kot razumem Kojčeve življenjske lekcije. (Se nadaljuje.)