Slovenci čutimo tango

V ponedeljek, 10. marca, ob 20. uri bo v Linhartovi dvorani v Radovljici v okviru Glasbenega abonmaja koncert argentinskega tanga z baritonistom Ivanom Andresom Arnškom in Kvintetom Astorpia.

Prvi koncert v okviru letošnjega Glasbenega abonmaja v Linhartovi dvorani bo v ponedeljek z baritonistom Ivanom Andresom Arnškom in Kvintetom Astorpia posvečen tangu, konec marca bo Kvartet Bachology igral jazz priredbe Bachovih skladb, sredi aprila pa se bo predstavila še skupina Sedef z etno bosansko glasbo in sevdalinkami. O ponedeljkovem koncertu smo se pogovarjali z Ivanom Andresom Arnškom, basbaritonistom, solistom ljubljanske SNG Opere, ki se je sredi devetdesetih za stalno iz Argentine preselil v Slovenijo.

In ste si v Sloveniji, na Gorenjskem ustvarili tudi družino …

»V Sloveniji sem spoznal mojo sedanjo ženo, rodile so se nama tri hčere, Izza, Julija in Klara, zdaj pa živimo v stari hiši pod gorami, v Slatni pri Begunjah.«

Kar nekako logično se zdi, da pevsko izobražen argentinski Slovenec izvaja tudi tango …

»Mene tango v mladosti sploh ni zanimal, nisem imel nobene potrebe po njem. Moji starši so Slovenci, sam sem se rodil v Argentini in tam preživel 23 let, kar mi je vendarle pustilo velik pečat. Starši so me vedno učili, da moram imeti rad Slovenijo, ob tem pa sem se naučil ljubiti tudi Argentino. Ampak, dokler nisem odšel od doma moje mladosti, nisem znal ceniti te glasbe. Ko greš drugam, pa razmišljaš o stvareh, ki jih prej nisi niti opazil, da jih imamo v Argentini. Tango je kot dobra kava, ko jo enkrat okusiš, se je je težko odvaditi. In tango je tudi del mene, kot Argentinca in kot Slovenca.«

Slovenec in tango?

»Seveda. Tango je hrepenenje po ljubezni in sreči, hkrati pa tudi bolečina ob tragediji. Nimajo vsi narodi besede za hrepenenje. Slovenci in Argentinci jo imamo. Pesmi tanga nam obujajo spomin na pretekle življenjske izkušnje, ki so lahko tudi zdravilo za našo prihodnost. V tangu je tolažba. Pesem, kot je Vandima Iztoka Mlakarja. Prepričan sem, da Slovenci še kako čutijo tango.«

Kot solist v ljubljanski SNG Operi nimate priložnosti za tovrstno glasbeno izražanje in je koncert tanga kot nalašč za »vrnitev«, mar ne?

»V operi res nimam priložnosti izvajati tanga, mi pa to, da sem šolan pevec, odpira novo dimenzijo, saj tako lahko tango pojem na višji pevski ravni, kot bi ga sicer. Seveda ta zvrst petja zahteva povsem svoj pristop, ki je lahko klasičen ali pa sodoben. Sam sem prepričan, da mora tango živeti naprej, zato me ne zanima toliko način, na kakršnega se je izvajal pred sto leti, bližji mi je tako imenovani nuevo tango. Korenito ga je spremenil že Astor Piazolla, ki mu je dal bodisi pridih jazza bodisi klasike in ga tako povzdignil na svetovno raven.«

Tudi Kvintet Astorpia, s katerim boste nastopili, se je specializiral predvsem na izvajanje Piazollove glasbe, kar sporočajo že v svojem imenu …

»Drži. Sam sem se za to, da poskusim s tangom, odločil pred dvema letoma, in ko sem iskal ustrezno zasedbo, so Astorpia prišli kot naročeni. Sam imam kot baritonist idealno vokalno lego za tango in s skupino sem kaj hitro našel skupni jezik. Z njimi smo uspešno nastopili na koncertih v Domžalah in kot predskupina na koncertu pevke fada Marize v ljubljanskih Križankah. Kvintet je odličen, dela veliko in dobro. Pripravili smo uro in pol dolg koncert, polovica bo instrumentalnega, druga polovica bo z mojim vokalom. Med drugim boste lahko slišali pesmi, kot so Primavera, Libertango, Balada para un loco, Astorja Piazolle pa znano El dia que me quieras, Carlosa Gardela. Vse to je tango nuevo, ki je bolj sentimentalen kot stari tango in je lahko všečen, tudi če ne razumeš besedila. Seveda pa mora biti izveden s pravim občutkom.«

Mislim, da še niste rekli zadnje na to temo?

»Upam, da bomo s tem projektom čim več nastopali. V slogu nuevo tanga sem uglasbil tudi že nekaj pesmi slovenskih pesnikov. Ampak to je še projekt za prihodnost. Najprej želim čim več Slovencem ponuditi tango skozi glasbo in pesem tako, kot ga boste lahko slišali v ponedeljek v Linhartovi dvorani.«