Figarova svatba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. marec 2008 / 06:00

Kako ironično, da sovražimo tiste, ki bi jih morali najbolj ljubiti

Odkar sem sama tašča, sem še toliko bolj občutljiva na različne zgodbe. Nekatere mejijo že na pravo grozljivko, ki jih poslušam domala na vsakem koraku. Včasih ne morem verjeti lastnim ušesom, da je človeška hudobija zmožna storiti toliko slabega nekomu, za katerega menimo, da nam je »ukradel« sina, redkeje hčer. In če kakšni taki tašči rečem, da bi morali biti starejši pametnejši in razsodnejši, ker imajo več izkušenj, si na glavo nakopljem še zamero in srd.

V zgodbi, ki bi jo rada povedala, je sodu prebil dno pralni stroj. Igral je glavno vlogo v večletnem zmerjanju, zaklepanju vrat in občasnem klicanju policije. Petra in Božo nista bila poročena, le živela sta skupaj, ni šlo drugače, ker se jima je rodila hčerka, kot študenta pa nista imela prav nobene možnosti, da bi si lahko plačevala stanovanje in vse druge stroške, ki se naberejo v vsaki družini. Naselila sta se v Boževi sobi, čemur je njegova mama sprva odločno nasprotovala. Čeprav so živeli v dokaj velikem stanovanju in je bilo prostora za tri ljudi več kot dovolj. Rekla je, da Petra dela »živčno« njeno psičko, saj je ta nenehno lajala, če jo je le videla.

Toda Petra in Božo sta bila optimista. Bova že kako, sta si rekla. Zlasti Božo, ki se mu je obetalo mesto mladega raziskovalca, je upal, da bodo vsi trije nekoč, ko se bodo navadili drug na drugega, našli skupni jezik in se bodo bolje razumeli. »Nagajanja so se začela že tedaj, ko sem šla v porodnišnico. Med tem časom je tašča vse moje stvari znosila v klet, Božu pa se je zlagala, da je slučajno pustila odprta vrata in jih je nekdo ukradel. Bila sem povsem šokirana, saj so izginili tudi zapiski, pa knjige, da o otroških oblačilih ne govorim. Božo mi sprva ni verjel, trdil je, da sem zapiske kje založila, ampak kaj takega je bilo nemogoče, saj je bila najina sobica majhna in s prostorom sva morala zelo racionalno ravnati,« pripoveduje Petra.

Spet drugič je odšla na sprehod z otrokom, a ko se je vrnila, so bila vhodna vrata zaklenjena. Na zvonjenje pa se ni nihče odzval. »Prvič me je bilo neizmerno strah, Božu sem poslala sms, potrkala sem pri sosedovih, ki so, prav tako osupli, poklicali policijo, ki je nato vdrla v stanovanje. Vse je namreč skrbelo, da se tašči v tem času ni zgodilo kaj hudega, saj je imela nekatere zdravstvene težave s krvnim tlakom in srcem. Ona pa je mirno sedela v dnevni sobi, s slušalkami na ušesih in poslušala svojega Mozarta, kot da se je vse ostalo niti malo ne tiče. Račun za popravilo vrat sem potem morala plačati iz lastnega žepa, kar sploh ni bilo lahko …«

Božo, ki je pred tem domala celo življenje z mamo živel sam, se je z vsem, kar se je dogajalo, težko sprijaznil. Že to, da se mu je zalomilo in je postal očka, je bilo zanj težko in nepričakovano breme, a ko je potem še Petra začela tarnati, da je mama ne mara, je mislil, da se mu bo zmešalo. »Veste, to niso heci, to je grozno. Z nekim človekom živiš skupaj, misliš, da to osebo poznaš, imaš jo rad, brez nje ne moreš, a potem, nekega lepega dne ugotoviš, da te krvne vezi vežejo na popolnega tujca, to je strašno spoznanje, s katerim se le počasi soočaš,« je misli razpredal še Božo.

Posebno poglavje je bila kuhinja, ki je, že od nekdaj, posvečen kraj za marsikatero žensko. Tudi za Boževo mamo. Tam je imela svoj red, obroke si je pripravljala po ustaljeni navadi in kar naenkrat je postal pult zasičen s stekleničkami, skodelicami in otroško hrano, ki se je kuhala in pripravljala tudi ob urah, ko je bila, pred tem, kuhinja lepo čista in brezmadežno pospravljena.

»Ni mi kazalo drugega, kot da sem eno od kolegic prosila, če mi posodi prenosni kuhalnik, tak, kakršnega smo nekoč imele cimre v naši študentski sobi, da smo si skuhale čaj ali kavo. V že tako ali tako tesni sobici sem si uredila kotiček za kuhanje, in ne morete si misliti, kako težko je to bilo. Nenehno sem morala stati kje v bližini, ker sem se bala, da bi se kaj zažgalo. Pa še smrdelo je po hrani … Kolikokrat sem se jokala in vedno pogostejši so bili trenutki, ko sem obžalovala, da sem se zaljubila v Boža, da sem rodila otroka. To niso bili lahki dnevi. Hčerka je bila nenehno prehlajena, sicer to ni bilo nič hujšega, vendar sem morala zaradi nje prebedeti marsikatero noč. Božo je ravno v tistem času imel nekaj pomembnih izpitov, ki so odločali o njegovi karieri, medtem ko je študiral, sva s ta malo odhajali na dolge sprehode,« nadaljuje s pripovedovanjem Petra.

Nekoč, ko se je vračala domov, jo je na stopnicah ustavila ena od sosed in jo, s prstom na ustnicah, povabila v svoje stanovanje. Petra ni vedela, za kaj gre, a je vseeno stopila za njo. Pazi se, kaj delaš, ji je dobronamerno svetovala soseda, po bloku se govori, da kradeš in da bo tvoja tašča temu naredila kmalu konec, ker te bo prijavila policiji …