Sedmica: Igre je konec

Ko je bila moja generacija še v fazi trganja hlač oziroma krilc in razbijanja kolen, smo se z vrstniki kratkočasili tako, da smo drug drugemu kradli zemljo.

Kajpada je bila to le igra, ki se je (tako kot vse druge) navadno začela tako, da je eden od nas zdolgočaseno vprašal: aahhh, kaj naj pa zdaj delamo, drugi pa je kot iz topa predlagal: igrajmo se Zemljo krast'. In smo si jo kradli. Na pločnik smo s kredo narisali krog, znotraj katerega si je potem vsak prilastil toliko zemlje, kolikor je je lahko z roko dosegel, in s kredo zarisal s poljubne točke na krožnici. Igro smo poznali vsi otroci takratne Jugoslavije, zelo verjetno pa tudi vsi otroci tega sveta.

Leta so minevala in moja generacija je odrasla; v Ljubljani, Kranju, na Bledu, v Mariboru, Zagrebu, Beogradu, Prištini, Honoluluju in tako naprej. Nič več se ne igramo Zemljo krast'. Razen nekaterih. Denimo tistih, ki sedijo v Banskih dvorih v Zagrebu in kradejo slovensko zemljo na levem bregu Dragonje, s katero je še pred kratkim nemoteno in nesporno razpolagal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov s sedežem v Ljubljani. Nerodnost je v tem, da ne gre več za otroško igro, pač pa za skrajno resne zadeve odraslih. Konkretno povedano, zdaj gre za slovenski nacionalni interes in – še zdaleč ne nazadnje – za slovenski ponos. (Če ni v tem zgodovinskem obdobju arhaično omenjati nacionalni ponos.)

Ne vem od česa, dejstvo pa je, da Hrvatom raste perje. Poleg ekološke ribolovne cone se z njim šopirijo še v Piranskem zalivu ter na tromeji Slovenije, Madžarske in Hrvaške. Slovenska vlada pa, domala, nič. Menda se vladni predsednik Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel sicer trudita po svojih najboljših močeh, učinka pa ni nobenega. Zato je v tem kontekstu na mestu premislek, koliko je slovenska politična oligarhija dejansko pri močeh, če se lahko Hrvatje tako rekoč nemoteno šopirijo in sprehajajo po slovenski zemlji. In jo po mili volji in lastni pameti celo prodajajo, kar je za sodobno Evropo zagotovo ekskluziva par exelence.

Očitno je, da želijo Hrvati v tem delu Evrope igrati prvo violino in cvilijo na ušesa tako nam kot tudi Italijanom in posledično vsemu zahodnoevropskemu avditoriju. Vendar. Prej ali slej se bodo naši južni sosedje streznili in spoznali, da ambiciji niso kos, in jim bo padlo perje. Vsaj v razmerju do Italije in Evropske zveze. Tako rekoč povsem nekaj drugega pa je vprašanje razmejitve ozemlja med Slovenijo in Hrvaško. Če drži, da so vasi Mlini, Bužini, Škodelini in Škrilje sporno ozemlje, potem imata Slovenija in Hrvaška enake možnosti, da si jih dokončno prilastita oziroma je končni razplet obmejnega spora odvisen od tehtnih argumentov, s katerimi razpolaga vsaka od strani.

Po drugi strani težko verjamem, da je bila sosednja Hrvaška pripravljena sedemnajst let gledati Slovenijo skozi prste in ji dovoliti, da razpolaga z (domnevno) njenim ozemljem na levem bregu Dragonje. Pravzaprav sem prepričana, da z najnovejšimi spornimi dejanji Hrvaška v resnici posega v slovensko suverenost in ozemeljsko nedotakljivost. Ne le v Piranskem zalivu, pač pa tudi na vzhodni tromeji. Ampak, tovarišija, čas za igranje je že zdavnaj minil. Pri tem imam v mislih slovensko politično vodstvo, ki hrvaškim kolegom igranja s slovensko zemljo do zdaj ni znalo preprečiti.