Prvi urednik Snovanj

Umrl je pesnik in knjižničar Bojan Pisk (1933-2008), ki je bil na poseben način in ustvarjalno povezan z Gorenjskim glasom: v njem je že 1950 objavil svojo prvo pesem in bil v letih 1967-72 prvi urednik Snovanj.

Ko je leta 1950 v prvomajski številki Glasa Gorenjske izšla pesem Tam v dalji, je bilo njenemu avtorju komaj 17 let. Sedemnajst let pozneje, ko je 4. februarja 1967 Prešernu na čast izšla prva številka Snovanj (s podnaslovom: Glasovi pogovori o kulturi), je bil Bojan Pisk v njenem kolofonu vpisan kot odgovorni urednik. Štiri leta prej pa je v založbi Kluba kulturnih delavcev v Kranju izšla njegova prva pesniška zbirka (Upadla gladina, 1964). »Pesmi, ki so v zbirki Upadla gladina – teh je 38 – so nastale v desetletnem obdobju (1953-1963). V slovenski liriki je to čas presenetljivega uspeha Pesmi štirih (Kovič, Zlobec, Menart, Pavček) pa do novih pesniških imen, kot so Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša, France Pibernik, Jože Snoj, Marijan Kramberger, Miroslav Košuta, Niko Grafenauer, Valentin Cundrič idr. Posebej 1963. leto je bilo izrazito leto poezije, saj je izšlo več kot deset pesniških zbirk, ki vsebujejo marsikatere dragocene lirične vrednote.« (Snovanja, 7. avgusta 1968)

Z gornjimi besedami je izjemno ploden kontekst, v katerem je izšla Piskova prva zbirka, posrečeno opisal Stanko Šimenc, pesnikov uredniški kolega v Snovanjih. Z zapisom Na začetku nove poti je pospremil objavo cikla avtorjevih novih pesmi. »Z zbirko Upadla gladina je Bojan Pisk, kot kaže, izčrpal poezijo, katere ustvarjalni vir je erotični doživljaj. Za njim je torej obdobje, v katerem se je formiral in uveljavil kot pesnik. Zdaj je na začetku nove poti, ki je kljub pesnikovi kvantitativno dokaj skromni ustvarjalnosti že dovolj jasno usmerjena. Nove pesmi namreč razodevajo utrip pesnikove življenjske povezanosti s stisko sodobnega sveta. Zanimajo ga vprašanja svobode, poraza, vesti, negotovosti. Ta poezija je polna mračnih tonov, redki svetli pa so vendarle takšni, da podčrtujejo pesnikovo vztrajanje v današnjem življenju, a hkrati podčrtujejo tudi njegovo prepričanje, da se mora človek kljub vsem relativnim spoznanjem izkopati iz svojih stisk. S temi pesmimi daje Bojan Pisk svoj odtenek slovenskemu liričnemu ustvarjanju.«

Bojan Pisk je objavil več pesniških zbirk (Polnoletje odpovedi, 1971; Predrti klic, 1983; izbor Sončni gong, 1994) in zbirke otroških pesmi (Ko se smejem, vse razgrejem, 1983; Vesela raketa, 1992). Objavljal je v vseh osrednjih slovenskih literarnih revijah. Rodil se je 27. marca 1933 v Ljubljani. Študiral je slavistiko. Zaposlen je bil ves čas v kranjski osrednji knjižnici (1961-96). Kmalu po letošnjem Prešernovem dnevu pa smo iz osmrtnice v našem časopisu izvedeli, da ga ni več. Umrl je 10. februarja na Golniku. Med številnimi pričevanji o njegovi ustvarjalni življenjski poti jih je nekaj ohranjenih tudi na naših straneh.

Leživa

v topli postelji

večera

vse bliže sebi

vase izgubljena

in vse dlje

od pritajenih senc

glasov.

Odhajajo drevesa,

zadnji,

trudni svatje.

Še v mraku

radostna

so pela

s tvojimi očmi,

ki zdaj zvene

kot temna,

zrela trava

pod strmim vonjem

mojih žil.

(Iz zbirke Upadla gladina, 1963)