Stoletje slovenskega meščanstva

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. marec 2008 / 06:00

V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani so v sredo odprli razstavo o slovenskem meščanstvu in njegovi vlogi pri krepitvi slovenske nacionalne zavesti.

Razstavo o slovenskem meščanstvu od vzpona nacije do nacionalizacije 1848-1948, ki so jo v sredo odprli v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na Celovški 23 v Ljubljani, so pripravili slovenski muzeji, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Filozofska fakulteta iz Ljubljane. Razstava bo odprta do 20. maja in predstavlja tudi doslej še neznane strani slovenskega meščanstva in njegov pogled na svet, vrednote, ki jih je zagovarjalo, vero, politično in gospodarsko vlogo ter življenjske navade. Predstavljene so tudi nekatere znane meščanske družine in osebnosti kot Ivan Hribar, Janez Bleiweis, Janez Puh, Peter Kozina in Pavel Golia. »Zanimanje za razstavo je bilo še pred njenim odprtjem presenetljivo veliko, kar kaže, da meščanstvo še živi v naši zavesti,« je povedal direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman.

Na vzpon slovenskega meščanstva je bistveno vplivala marčna revolucija 1848 na Dunaju, ki je trdo avstro-ogrsko oblast prisilila k sprejemu nekaterih političnih pravic in k zemljiški odvezi. Narodi, združeni v monarhiji, so se začeli zavedati nacionalnih pravic in sprejemati programe za njihovo uresničitev. Revolucija leta 1848 je tudi dokončno odpravila fevdalizem.

Tudi slovensko meščanstvo se je zavedalo priložnosti za prebuditev nacionalne zavesti in za začetek nacionalnega gibanja na slovanski osnovi. V ta čas segajo tudi prvi simboli slovenske identitete. Meščani so bili nosilci demokracije, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega napredka. Predvsem zaradi njih je Slovenija napredovala in bila po razvoju zelo blizu sosednjim državam. Njihovo etično in moralno jedro je bilo konzervativno in krščansko. Po vzoru zahodnih sosedov so uveljavljali meščanske navade in oliko.

Med drugo svetovno vojno se je meščanstvo razdelilo. En del se je vključil v boj proti komunistom in ga tudi vodil, drugi del pa je bil na strani komunističnega partizanskega gibanja. Ne glede na to so bili med Titovo vladavino oboji ena glavnih tarč razrednega boja. Povojna oblast je skušala z zaplembo premoženja, s preprečevanjem zasebne gospodarske dejavnosti, sodnimi procesi in političnim izključevanjem uničiti meščanstvo. Povojno uničenje meščanstva ima posledice še danes, čeprav je predvsem sodobnejša komunistična elita začela prevzemati njihove vrednote in načine obnašanja.

Zgodba družine Dolinar

Del razstave je tudi včerajšnja projekcija dokumentarnega filma »Ljubljana-Buenos Aires-Ljubljana o parni pekarni in slaščičarni Franca Dolinarja«. Dolinarji so bili ugledna ljubljanska meščanska družina, ki je po drugi svetovni vojni delila usodo številnih drugih slovenskih meščanskih družin. Franc Dolinar, ki je bil rojen leta 1883 v Zaklancu pri Horjulu, se je izučil za peka in se zaposlil v znani ljubljanski pekarni Jančar. Njena lastnica Josipina Jančar mu je po moževi smrti prepustila vodenje pekarne. Leta 1914 se je poročil z Ivano Mekinda. Imela sta pet otrok: Ivo, Zinko, Mimo, Alojza in Franca. Franc Dolinar je bil marljiv in podjeten. Bil je začetnik razvoza naročil na dom. Njegova pekarna in slaščičarna je bila znana daleč naokoli. Pomagal je revnim, zato se je njegove hiše prijelo ime Betlehem, hiša kruha. Umrl je leta 1938. Vodenje pekarne je prevzel sin Alojz, sin France pa je bil duhovnik. Po drugi svetovni vojni je oblast Dolinarjevo imetje zaplenila. Hčerke so ostale v Sloveniji. Sin France je odšel v Rim, Alojz pa v Argentino, kjer je odprl tovarno slaščic.