O spomeniku

Vse dobronamerne Slovence je razveselila novica, da boleče zadeve iz naše polpretekle zgodovine niso obležale v strankarskih arhivih kot gradivo za bodoče medsebojne očitke in netivo za nadaljevanje sporov med Slovenci zaradi žalostnih časov revolucije, državljanske vojne in hudih povojnih časov.

Zapisi o tem, da so politične stranke skorajda dosegle soglasje glede vsebine t. i. vojnih zakonov in še posebej glede napisa na neštetih pomnikih žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja, vlivajo upanje, da se bodo stvari uredile, kot se spodobi za civiliziran narod.

 

Izjemna je tudi ideja o postavitvi spomenika neznanemu junaku v Ljubljani v spomin na vse tiste, ki so umrli za domovino.

 

Po izkušnjah sodeč pa bi se ob tej ideji razvila neskončna debata, kako in kaj in kdo bo plačal, in kje bo stal in kaj bo pisalo na njem.

 

Pri vsem tem pa spomenik že stoji in to na najbolj primernem mestu v državi, t. j. spomenik revolucije pred Državnim zborom RS. Spomenik je imenitno delo akademskega kiparja D. Tršarja in je sporočal, da je revolucija drevo iz ljudi, ki raste v višino in širino, ob njem je po kaskadah tekla voda kot simbol večnega toka in gorel je večni ogenj kot simbol upanja.

 

Prav tak in takšen spomenik je nadvse primeren za sporočilo, da so neznani vojaki in vsi drugi, ki so umrli za slovensko domovino, zasadili drevo z omenjenim sporočilom, le preimenovati bi ga bilo treba in mu dodati napis: »Vsem, ki so umrli za slovensko domovino« in že dodatno temeljno vrednoto s Prešernovo mislijo: »Ne vrag, le sosed bo mejak!«

 

S takšnim posegom bi lahko hitro in učinkovito uresničili idejo o postavitvi spomenika na način, ki ne bi nič stal in bi omogočil, da se izrazi spoštovanje vsem mrtvim od Valjhuna in Kajtimara in vsem drugim vse do padlih v slovenski vojni l. 1991.

 

Lepo bi bilo tudi to, da bi iz spomenika žalostnemu času revolucije nastalo nekaj lepega!

 

Daniel Malenšek, Medvode