Zakaj me ne poslušaš? (2)

Poslušanje je delo in od nas zahteva tako energijo kot čas. Najbolj pogosta "motnja" pri poslušanju je prekinjanje sogovornika.

To počnemo bolj pogosto, kot si mislimo, le redki pa nas na to tudi opozorijo. Nenapisano pravilo pri poslušanju pravi, da lahko drugega prekinemo le, kadar ne razumemo sporočila. Pa še pri tem je potrebno presojati, ali to naredimo takoj s kakšnim namigom ali pa vprašanje prihranimo za kasneje. Sama vprašanja so pri poslušanju bolj zaželena, kot si mislimo, saj prevečkrat sklepamo po svoje. To nam lahko pokaže neko zadevo v povsem »naši luči« in se lahko zelo razlikuje od tistega, kar nam je v resnici želel povedati sogovornik. Enostavno vprašanje pri razumevanju, hkrati pa sporočilo sogovorniku, da ga zares poslušamo, se glasi: »Če te prav razumem, se ti je zgodilo to in to …« Slaba navada je tudi, da zaključujemo stavke namesto drugih, to se nam pogosto dogaja predvsem pri otrocih in partnerjih. Prepričani smo, da že tako ali tako vemo, kaj bodo povedali in naša hitrost je v takšnih primerih prej moteča kot zaželena. Pustimo vsakemu, da pove, kar misli in naj pove to na svoj način in s svojo hitrostjo. Tudi pretirana čustva so nam bolj ali manj v napoto pri poslušanju, saj nam onemogočajo, da bi zadevo videli zgolj razumsko. Še vedno velja, da so nam čustva v pomoč, kadar jih uporabljamo kot začimbe, ne pa kot glavno jed. Tudi pri poslušanju poznamo monopol. O njem govorimo takrat, kadar nam nekdo govori o svojem doživljanju, mi pa k temu venomer dodajamo svoje zgodbe in izkušnje in sploh ne pustimo, da bi sogovornik pripeljal svoje pripovedovanje do konca. Takrat se obnašamo kot pravi monopolisti … Pa še nekaj se nam rado dogaja. Kadar se pogovarjamo z ljudmi, ki nam niso ravno pri srcu, jih poslušamo povsem drugače kot tiste, s katerimi imamo dober odnos. Pri prvih razvijemo neko obrambno pozicijo in smo zelo pozorni na negativna sporočila in poslušamo s predsodki. Rezultat pa je ponavadi besedni dvoboj …