Največ ji je povedala mama

Besedilo: Igor Kavčič
/ 06:00

Osrednji dogodek na prireditvi ob 100-letnici Kulturnega društva Jože Papler je bila v četrtek predstavitev knjige Besnica v ljudskem izročilu Marije Šolar.

Besničanka Marija Šolar, sicer upokojenka, po novem tudi predsednica KD Jože Papler, je v zadnjih mesecih polno zaposlena z zbiranjem podatkov o besniških družinah. Več kot sto jih bo predstavila v knjigi, ki bo izšla letos jeseni, v pogovoru pa sva se posvetila predvsem knjigi Besnica v ljudskem izročilu, ki je izšla te dni. Preden se je pred približno desetimi leti upokojila, je bila Marija v poklicu računovodkinja. Odkar je v pokoju, slika, piše, sodeluje v mešanem pevskem zboru, ki se imenuje po njenem očetu Janezu Kozjeku, in sodeluje pri siceršnjem kulturnem utripu v besniškem koncu.

Od kod vaši talenti, ki ste jih začeli izkoriščati šele po upokojitvi?

»Najbrž sem občutek za likovnost in pisanje dobila že z geni po materi in očetu. Oče je bil 60 let zborovodja in organist, narodne noše, ki jih je v več kot 40 letih izdelala moja mama, pa najdete po vsem svetu. Ko sem bila še otrok, sem si tudi sama želela na oblikovno šolo, pa ni bilo denarja, da bi bivala v Ljubljani, pa tudi ekonomska šola naj bi bila najbolj »sigurna« šola za kasnejšo službo.«

Sem ravno želel vprašati, katerega znanega slikarja imate v sorodstvu, da vam je naslikal toliko portretov. Zdaj se mi zdi, da vem, kdo je njihov avtor?

»Slikati sem začela šele po upokojitvi, prej nekako ni bilo pravega časa za to. Mogoče zdaj poskušam nadoknaditi vse, kar je prejšnja leta šlo mimo, ko preprosto nisem imela časa za to. Portret imam zelo rada in naslikala sem jih že nič koliko. Celo družino, pa Kofetarico od Kobilce in Da Vincijevo Mono Liso …«

Tokrat ste se lotili kar knjige?

»Nisem je delala načrtno, bolj sem zbirala zgodbe, pesmi, šale, zanimivosti z besniškega konca. Bolj tako zase, pa smo potem prišli na idejo, da bi lahko izdali knjigo. Veliko zaslug za to, da sem zbrala te zgodbe iz našega ljudskega izročila, ima moja mama Ivana, ki je bila vse do 90. leta, umrla je ravno pred letom dni, še zelo bistra in je prav uživala v pripovedovanju. Zgodbe sem si skrbno zapisovala, da jih ne bi pozabila. Pokazala sem jih znani zapisovalki ljudskega izročila Dušici Kunaver, ki mi je svetovala, naj izdam knjigo. Izbrala sem najbolj zanimive zapise, jih dodala še nekaj iz Pokornove Zgodovine Besnice in navsezadnje je nastalo preko 200 strani.«

Pišete tudi o rokovnaču Dimežu, za tega sem že slišal …?

»Tudi obe zgodbi o njem sem vključila v knjigo, po eni je bil menda domačin iz Gorenje Save, po drugi pa naj bi bil po rodu z Madžarskega. Po Pokornu sem povzela v glavnem vraže in pregovore, zbrala in zapisala sem številne kratke štorije iz Besnice, pa ljudske pripovedi, pesmi, verze, otroške pesmice in igre …«

Manj znane besede?

»Ja. To so narečne besede, ki so v uporabi v Besniški dolini. Od gvale do bangarja. Sicer pa je knjigo lektorirala prof. slovenščine Zdenka Likar, knjiga pa bo izšla v okviru KD Jože Papler. Naj dodam, da sem osebno obiskala tudi številne podjetnike v naši dolini in lahko rečem, da so zelo radi podprli izid knjige.«

Ste tudi avtorica risb, ljudskih ornamentov, ki jih je knjiga polna?

»Seveda. V knjigi je več kot 80 malih risbic in 14 velikih. Gre pa za narodne motive, ljudske ornamente (mimogrede mi pokaže, da je ornament na naslovnici tudi že izvezla v prt). Pravzaprav sem knjigo tudi sama postavila, tako kot je. Zanimivo je, da sem v pokoj šla tudi zato, da se mi ne bi bilo treba učiti računalnika, zdaj pa preprosto ne morem več brez njega. Revež se bo še razpočil, toliko sem ga še »napolnila« z ranimi besedili, slikami … Osnov me je naučil Uroš Blaznik, potem pa sem se tudi sama poglobila v zadevo in zdaj mi gre delo z računalnikom kar dobro od rok. Sama skeniram in popravljam stare slike, ki so poškodovane ali strgane …«

V pripravi pa že imate novo knjigo, v kateri boste predstavili stare besniške družine?

»To je zelo zahtevno delo, saj moram obiskati vse te družine, zbrati podatke za sto in več let nazaj, tiste, ki jih ne dobim v arhivu. Potrebno je tudi veliko skrbnosti pri delu, kar mi je zagotovo ostalo še iz mojega poklica. Sicer pa rada raziskujem našo ljudsko zgodovino. To me je potegnilo in včasih pri računalniku preživim tudi več kot 10 ur. Bo pa ta knjiga imela več kot 300 strani.«

In ko bo zmanjkalo besniških tem, ki bi jih še obravnavali …?

»Želje, da bi napisala kakšno črtico ali krajši roman, nimam, je pa še kup stvari, ki bi jih rada postorila. Predvsem bom spet več slikala.«