Še ima načrte z Olimpijo

Marko Milič je zagotovo eden tistih športnikov iz našega mesta, na katerega smo Kranjčani najbolj ponosni. Navdušuje z izjemnimi predstavami pri Olimpiji, odlikuje pa ga tudi pravi srčni karakter. Preprosto ga moraš imeti rad.

Potem ko je Union Olimpija izpadla iz nadaljnjega tekmovanja v Evroligi, so cilji kluba bržkone usmerjeni v čim boljši rezultat v Ligi NLB in na državne naslove. Kako je v ekipi z motivom, je občutek, da sta energija in zavzetost igralcev pri igri kaj padla …

»Jasno je, da je prva stvar vsake sezone za Union Olimpijo Evroliga. Po tem, kaj uspe klubu narediti v tej ligi, se šteje uspešnost sezone. Hkrati pa v tej sezoni na primer nismo čutili takega pritiska, saj nihče ni od nas pričakoval, da bomo redno premagovali evropske klubske gigante. Če ti slučajno uspe katerega premagati, kot je nam uspelo moskovski CSKA in Olimpiakos iz Aten, pa je bil to predvsem en mali košarkarski praznik. To so bile najlepše letošnje tekme v Tivoliju. Večji pritisk košarkarji čutimo zdaj, ko je na nas, da osvojimo vse tri državne lovorike. Super pokal smo že, pokal prihaja te dni, potem pa še državno prvenstvo. Hkrati moramo priti čim više v ligi NLB, kjer smo letos višje kot lani. Pri tem je treba dodati, da je to za mlado ekipo, šest, sedem jih je letos prvič igralo na evropskem nivoju tekmovanja, zelo zahteven projekt. Torej pritisk je sedaj večji, manj pa je prisoten naboj, ki so ga v Evroligi vzbujali gledalci in mediji, naboj, ki nas je igralce ponesel … Težko je pravzaprav tu potegniti kakršnekoli primerjave. Je pa res, da je meja uspeha tu zelo tanka, z zmago več bi uspeli, tako pa nismo.«

Torej do konca sezone Olimpijini košarkarji, mislim predvsem na vas, izkušenejše igralce, vendarle ne boste hodili le še »v službo«?

»Predvsem za nas, ki na neki način tvorimo trdnejše jedro ekipe, igranje v Olimpiji ni samo hoja v službo. Ne moreš se vsak dan v Tivoli priti le »poštempjlat« in oddelat svoj »šiht« brez kakršne koli energije in zavzetosti. Potem bodo mladi, ki smo jim mi neke vrste vodje znotraj ekipe, imeli enak odnos do treninga in enak tekmovalni ritem. To pa vemo, kam pelje. Odgovornost je na nas starejših še toliko večja, saj se ne moremo na treningih »švercat«, na tekmah pa mladih nadirati, da se ne trudijo dovolj. Dober zgled mora biti, pa naj bo to navada ali pa stvar motiva.«

Ko sva že pri zgledu, tisti knock out igralcu poljske ekipe na zadnji tekmi Evrolige najbrž ni bil ravno premišljen. Kako so na dogodek gledali fantje po tekmi v slačilnici in kasneje po ogledu posnetka …?

»Dobil sem neverjetno veliko pozitivnih odzivov. Seveda dogodku že po naravi ne gre pripisati pozitivnega predznaka, je pa bilo na posnetku jasno videti, če slučajno jaz ne bi nekoliko premaknil glave, bi mi nasprotnik nos prestavil do ušes. Odreagiral sem v trenutku, tako kot bi najbrž storil tudi v baru, če bi nekdo prišel in bi me iz čistega mira udaril. Vrnil bi mu, ne glede na to, ali je politik ali navaden delavec. Naj grem domov in mu po elektronski pošti pošljem sporočilo, naj se mi opraviči? Je pa res, da so to stvari, ki se zgodijo v trenutku in na katere ne moreš v popolnosti vplivati. V športnih krogih celo velja, da moraš imeti srce in se znati postaviti zase, tudi če greš mogoče kdaj čez mejo, kot sem tokrat šel jaz. Najbolj žal mi je mladih košarkarjev, ki sem jim mogoče idol, pa pri svojih letih teh relacij, kadar si izzvan, v športu še ne razumejo. Upam, da zdaj ne mislijo, glej ga, Milič se pa samo tepe. Starejši ljubitelji ekipnih športov pa dobro vedo, da kadar si izzvan, ne smeš pogledati v tla in vsega potrpeti. Sicer se ti bo tako dogajalo tudi naslednje tri mesece. V športnem žargonu imamo izraz za tak »stil« …

Zanimivo je, da sem doslej v svoji športni karieri dosegel že marsikaj, kot prvi Slovenec igral v NBA, pri različnih klubih posegal po državnih naslovih, bil mnogokrat igralec tekme, kroga, izvedel mnogo atraktivnih potez, akcij, veliko je košarkarskih dogodkov, kjer sem bil zraven in so objavljeni na spletu, na You tube pa je bilo v vseh teh letih na njih po 2000 do 3000 klikov, ta knock out pa je samo v enem dnevu in pol zabeležil rekord 70 tisoč klikov. Očitno to ljudi zanima bolj kot pa kakšna športna akcija. Severina na eni jahti na morju, pa kako nokavtira Milič.«

Tega ne gre ravno propagirati, ampak tudi košarkarji ste krvavi pod kožo, kot smo vsi ljudje. Mar človek nima pravice kdaj tudi »popi…« Sicer veljate za dokaj miroljubnega na igrišču, kot kapetan svojega moštva pa znate tudi protestirati pri sodnikih, kadar imate občutek, da so vaši oškodovani …

»Vsak, ki se je kdaj ukvarjal s športom, pa naj bo to samo tri na tri na en koš za rekreacijo, ve, kako hitro lahko odreagiraš na igrišču. Kadar smo pod drobnogledom medijev, je zadeva še nekoliko bolj potencirana. Mislim, da taki nastopi, ko stopim proti sodniku, niso moja hiba, nasprotno, lahko sem ponosen na to, da nisem brezbrižen do situacij, ko začutim, da se mojemu moštvu godi krivica. Seveda se vedno potrudim, da ne gre čez mejo, kot je šlo tokrat. Naša ekipa pač v Evropi ne spada med velike in nimamo renomeja kot drugi, zato je potrebno vselej opozoriti, če se nam zgodi krivica. Na koncu je vedno tako, lahko šteje ena izgubljena žoga preveč, ena dosojena osebna, trojka …, da izgubimo tekmo, napredovanje …«

Joj, ko samo pomislim na izgubljene žoge temnopoltih igralcev Olimpije …

»Njim je igranje za Olimpijo služba. Pridejo ob osmih, se »štempljajo«, delajo do štirih in potem gredo v svoje stanovanje. Brez kakršnega koli entuziazma – delajo le za plačo. Naš klub je v primerjavi z velikimi kot fičo proti formuli, ko gre za klubski proračun, smo pa celo peš. Mnogi odlični košarkarji so za nas predragi. Zato mora cel klub, posebej pa igralci, več trenirati, imeti več volje do igranja, v tekmo vložiti več entuziazma.«

Ob koncu sezone bo tudi v Olimpijinih igralskih vrstah najbrž kar nekaj prepiha … Kako o vašem nadaljevanju doma razmišljate vi? Glede na to, da ste zagotovo eden najopaznejših igralcev prvega dela Evrolige, dobrih ponudb najbrž ne manjka?

»Ponudbe prihajajo od prvega dne, ko ekipa izpade iz Evrolige. Tako je tudi že povpraševanje po nekaterih fantih iz naše ekipe. Zame sta se zanimala Real in Tau Ceramica. Upam pa, da bo upravi uspelo zadržati jedro ekipe. Olimpija je letos imela več različnih zgodb, ena je bila sanacija kluba, druga so mladi igralci, kar šest, sedem jih je prvič zaigralo na nivoju Evrolige, potrebno je bilo potrebno loviti tudi rezultat, morebitno napredovanje … Prvi dve zgodbi sta letos uspeli, kot kaže, bo klub uspešno saniran, lansirali smo nekaj mladih igralcev …«

In temu, kot se rado reče, ste žrtvovali letošnjo sezono …

»Recimo. Z uvrstitvijo med šestnajst pa bi lahko govorili že o velikem uspehu. Sam si želim, da se Olimpija v prihodnji sezoni dokončno stabilizira in da nam uspe v Evropi narediti že kaj več kot letos, ko je bila naša ekipa vendarle prešibka. To mi veliko pomeni, saj sem tudi jaz pripravljen v Olimpiji ostati. Deset let sem igral v ZDA in po Evropi, zdaj pa je prišel čas, da si tudi z družino lažje organiziramo življenje. Starejša hči Tara gre jeseni v prvi razred, tudi žena Vesna ima še nekaj študijskih obveznosti, blizu so vsi naši domači … V svoji dolgoletni karieri sem dosegel že veliko, zdaj pa je čas, da pomagam še doma. Imam močan motiv, da iz mladih ustvarimo dobre košarkarje evropskega formata. Zadnja leta je bilo vsako leto treba postavljati novo ekipo, upam, da bo zdaj drugače.«

V Kranju pogosto slišim, da je Milič pri Olimpiji ostal zato, ker gre za nostalgijo na stare čase in dobre odnose z direktorjem Janezom Rajgljem …

»Janez je res kot moj drugi oče. Ko sem bil star 14 let, se je dogovoril z mojo mamo in začel skrbeti za mojo košarkarsko kariero. Dal mi je štipendijo, 24 ur na dan mi je bil na razpolago, me vozil na treninge, skrbel za moje trenerje … Kasneje sem jaz šel v tujino, on je iz Slovana naredil dober košarkarski klub. Še vedno sva dobra prijatelja. A nisem prišel nazaj zato. Vem pa, da Janez pomeni stabilnost in perspektivo za klub. Je trmast in vem, da bo hotel več. Janez je človek zmagovalnega tipa …, čeprav včasih ne deluje preveč diplomatsko, vem, da je zelo sposoben. Sicer pa me na igranje doma, kot sem rekel, predvsem veže družina.«

Trideset jih je mimo. Glede na energijo in igralsko moč, ki jo odražate na parketu, boste še dolgo »v igri« …

»Dokler bom eden izmed nosilcev igre, tega sem bil v karieri vajen, toliko časa bom tudi še igral. Ne mislim še »švercat« na ime Milič, samo da bi si nabral še nekaj denarja. Čutim, da bom tri, štiri leta še z lahkoto igral, ne bi pa mi bilo težko nehati že danes, če bi do tega prišlo.«

Potem boste uvedli lastno znamko moškega perila …

»Ha, ha. Steznikov za skrivanje trebuha … Nisem karierno ambiciozen, saj sem svoje ambicije uresničil že v košarki, je pa kar nekaj stvari, ki bi jih lahko delal v prihodnje. Pomembno je, da bo zadeva donosna in da ne bom postal suženj nove službe. Ravno sedaj se dogovarjamo jaz, Jure Košir in Anže Kopitar, da bi v Kranjski Gori med poletnimi in zimskimi počitnicami začeli petletni projekt športno zabavnih taborov za otroke do 15 let. Vsak od nas treh bo poskrbel za svoje športno področje, imeli pa bomo tudi številne animatorje, ki bodo delali z otroki.«

Stara dobra klasika je »kafič« … Kaj pa delo na področju košarke …

»Ah, ne vem no. To je za tistega, ki je zaslužil pet jurjev, pa ni imel druge ideje. Če bi ostal v košarki, se zagotovo ne bi odločil za trenerja, bolj me zanima delo v klubski organizaciji … Karkoli že delaš, moraš delati s srcem.«

Se iz Ljubljane radi vračate na Gorenjsko, v Kranj?

»V Kranju sem nekajkrat na teden, saj imam tu skoraj 90 odstotkov mojih dobrih prijateljev, ki niso iz košarkarskih krogov. Z njimi sem še vedno povezan. Rad prihajam domov k mami, pa k sorodnikom na Golnik. Spomnim se, ko sem še igral za Real, je bilo najlepše za dva dni priti v Kranj, najprej pa k zdaj že pokojni babici na sirove štruklje. Poleti grem rad na stadion, kjer tečem, vadim met diska …«

Sem mislil, da je bilo tisto v oddaji A s' ti tud' not padu šala …

»OK, vse skupaj je izpadlo bolj v duhovitem tonu, ampak res treniram disk. Vržem nekaj čez 40 metrov, olimpijska norma pa je med 40 in 57 metrov. Mogoče bom pa kdaj res poskusil. Najboljša leta za med diska so med 35 in 40.«

Se hčeri že kaj zanimata za košarko?

»Kje pa. Ela je še premajhna, Tara pa na tekmah bolj z zanimanjem gleda plesne skupine med odmori, kot pa košarko. Ona je bolj kreativen tip. Gimnastika, balet … hodi pa tudi na urice v italijanski inštitut, kjer osvežuje italijanščino, da je ne pozabi. Tudi doma ne bombardiram punc s košarko. Imam neke vrste spominsko sobo v kleti in to je vse.«

Kako ste pred leti delali hišo, ko vas ni bilo doma … Ste dali »na čez«?

»Kje pa. Arhitektura in gradbeništvo sta moja velika hobija. Vseskozi sem bil zraven ob mojstrih. Hišo smo delali povsem po naši meri. Imamo visoke stropove, iz prvega nadstropja se gleda z galerije v pritličje …«

Gorenjci bi rekli: »... pri Miličevih morajo pa dvakrat na zimo olje za kurjavo pripeljat.« …

»Mogoče je res hiša v nekaterih elementih neracionalna. Ko smo gradili, sem si rekel, če imam že tako službo in možnost za tako hiško, potem naj bo taka, kot si jo želimo …«

Dopusti v eksotičnih krajih?

»Niti ne. Kakih deset let je bil najboljši dopust, ko sem za štirinajst dni prišel domov. In tudi zdaj ne hodimo na počitnice ne vem kako daleč. Smo družinski prijatelji s Koširjevimi in zadnje poletje smo šli skupaj na barko in po Jadranu …«

Ali Jure igra bolje košarko, kot vi smučate, ali je obratno?

»On je boljši v košarki. Imajo tudi rekreacijsko ligo. Sam sem svoj čas veliko smučal, zdaj pa me pogodba zavezuje, da se zaradi morebitnih poškodb držim bolj proč od smučanja. Čez nekaj let bom zagotovo spet več na smučeh. Se že veselim. Hčeri pa tudi že privajamo na to.«