Najraje je ušla na sosednjo kmetijo

Tokrat je spomine na otroška leta obujala ravnateljica OŠ Preska Tatjana Bizant.

Kako in kje ste preživljali otroška leta?

»Otroštvo sem preživljala med Starim gradom in Brezovcem. Mirno okolje in prečudovite slike narave imam še danes shranjene globoko v spominu. Bila sem edinka. Veliko časa sem preživela z bratrancema, najraje pa sem ušla k sosedom na manjšo kmetijo, kjer sem imela dekliško družbo. Imela sem srečo, da je bilo tedaj več mojih vrstnic v vasi. Igrale smo se v 'hrstičah' - gozdičku pod Starim gradom, kjer smo imeli pravo gledališče. Tudi podstrešja gospodarskih poslopij ter travniki in vaške poti so bili naše igrišče. Veliko smo se igrali skrivalnice, pa zemljo krast in med dvema ognjema. Prvo kolo sem dobila v prvem razredu, smuči pa v tretjem.«

Kako ste preživljali zimske dneve?

»Odraščala sem v času, ko so bile zime radodarne s snegom. Pobočje ob naši hiši smo sami utrdili – prehodili in se nato po njem sankali, delali snežene može in obrambne zidove naših namišljenih trdnjav. Imeli smo tudi vaško smučišče pod Starim gradom, kamor so hodili smučarji iz širše okolice. Na smučišču Pr' Jagru sem imela tudi prvi smučarski tečaj in takrat v slalomu dosegla drugo mesto med dekleti.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

»Šolske počitnice in nabiranje borovnic na pobočju Brezovca. Kar cel mesec sem preživela v gozdu. Nabrane borovnice sem prodala, izkupiček pa porabila po lastni izbiri. Mislim, da je bila to dobra osnova za marsikatero dejavnost, ki sem jo in jo še potrebujem v življenju.«

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

»Da bom učiteljica, sem začela sanjati že zelo kmalu. To so občutile tudi moje prijateljice. Že takrat sem hotela voditi igro. To je bil večkrat tudi vzrok, da smo se sprle in razšle. Bilo je obdobje, ko sem sanjala, da bom zdravnica ali frizerka. No, kot veste, je zmagala učiteljica.«

Ste radi hodili v šolo? Ste bili vzorna učenka?

»V šolo sem zelo rada hodila in še danes rada hodim. Prva tri leta v staro šolsko poslopje pod cerkvijo, v tretji razred sem šla v novo šolo. Kot za večino učencev je bila moja prva učiteljica 'oh in ah' in zato je že v prvem razredu odločitev, da postanem učiteljica, postala dokončna. Nisem bila vzorna učenka, sem pa bila med bolj pridnimi. Bila sem velik borec za pravice učencev. Tudi takrat sem se postavljala na stran šibkejših.«

Katere predmete ste imeli radi in katerih ne?

»Zelo rada sem imela matematiko, fiziko in kemijo, nekoliko manj angleščino. Bolj sem bila naklonjena naravoslovju, kar zagotovo izhaja iz otroštva in pristnega doživljanja narave v mladosti.«

Se vam je kakšna šolska dogodivščina še posebej vtisnila v spomin?

»Bili smo generacija učencev, ki smo se zelo dobro razumeli med seboj. Razrednik nam je zaupal in nas znal navdušiti za veliko dejavnosti, ki niso bile del učnega programa, aktivni smo bili tudi v popoldanskem času. Rezultat našega dobrega sodelovanja je bil tridnevni končni izlet v osmem razredu. Z vlakom smo se odpeljali do Zadra, z ladjo do Splita in nato z letalom na Brnik. Še danes občudujem njegov pogum. Bilo je res nepozabno.«

Kakšni so danes vaši spomini na otroška leta?

»To so spomini na pohajkovanja po gozdu, spomini na delo na sosedovih njivah in travnikih ter številne igre v naravi, ki smo se jih takrat znali igrati in v njih uživati. Vesela sem, da mi beseda otroštvo prikliče v spomin tudi spoštovanje narodnih običajev. Ohranjanje tradicije mi še danes v veliki meri uspeva prenašati na moje tri sinove. V čas otroštva se vračam ob prostih dnevih, ki jih prežimo na Zajamnikih – brez vode, elektrike, televizije, ob štedilniku na drva. Čas se ustavi in z njim mi. Zadihamo s polnimi pljuči.«