Pesem trikrat peta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 6. februar 2008 / 06:00

Sobotni literarno glasbeni večer v baročni dvorani radovljiške Graščine je minil v znamenju Komornega zbora De profundis iz Kranja in skladatelja Vitje Avsca, ki je uglasbil Prešernov Sonetni venec.

Pustna sobota, predizbor slovenske popevke za pesem Evrovizije, sicer meglen in deževen večer, prav tak kot v Slakovem filmskem Prešernu, kateremu v čast in slavo se je v baročni dvorani radovljiške Graščine zbralo ravno za poln avditorij ljudi, ki so prišli poslušat predvsem prvo pevsko izvedbo Sonetnega venca, ki jo je za mešani pevski zbor napisal skladatelj mlajše generacije Vitja Avsec. Zakaj se je kranjski zbor odločil za prelepo in izjemno akustično dvorano v radovljiški Graščini, najbrž ne velja izgubljati besed. Dokler v Kranju ne bo dostojne koncertne dvorane … Je pa res, da so Prešernu in dogodku primerno radovljiški gostitelji pravi čas ponudili roko.

O izjemnosti dogodka govori že njegova redkost, saj skladatelji po Prešernovi poeziji zaradi njene kompleksnosti in specifičnosti jezika ne posegajo prav pogosto. Nasprotno je bila skladatelju Avscu v zadnjih letih Prešernova poezija izziv že tretjič. Tokrat se je povezal s Komornim zborom De profundis, ki je pod vodstvom Branke Potočnik Krajnik Sonetni venec krstno izvedel na sobotnem koncertu. Uvodoma je dogodek »odprl« absolvent dramske igre, obetaven igralec Aljaž Jovanovič. Nekoliko provokativno, bodisi sprehajajoč se po dvorani ali pa v vsem udobju baročne zofe, je recitiral Prešernovo Gloso, ki sta jo kasneje kot transkripcijo v podobi desetih miniatur odigrala klarinetist Jože Kotar in pianist Luca Ferrini. Po pesmi Dekletom je kot osrednji del koncerta sledila izvedba Sonetnega venca.

Kot v prvem izmed sonetov razlaga Prešeren »z petnajst sonetov ti tako ga spleta, de »magistrale«, pesem trikrat peta, vseh drugih skupaj veže harmonije …«, je zbor predstavil vseh štirinajst sonetov in potem še zadnjega. Zbor je sonete nizal enega za drugim vselej s kratkim predahom v Aljaževih recitacijah. Spočetka v otožnejših barvah, na neki način v povezavi s pesnikovim hrepenenjem po Juliji, ki te njegove ljubezni ne opazi, a vendarle ga krepi spoznanje, da bo za njim ostala vsaj pesem. Avtor v skladbi povezuje sodobno glasbeno govorico s tradicionalnimi kompozicijskimi praksami, hkrati pa dopušča zboru, tako zborovodji kot pevcem, da se v izvedbi lahko izkažejo. Navdušil je zbor kot tudi oba solista, baritonist Matevž Jekovec in altistka Irena Teran.

Pesnikov prvotni brezup se v drugem delu Sonetnega venca prevesi v upanje, da ga bodo njene oči le uzrle in njegova pesem ne bo zastonj. To je moč začutiti tudi v pesmi. Dolg aplavz po petnajstem sonetu je bil za akterje sobotnega večera zagotovo največje potrdilo, da so opravili veliko delo. Tako veliko, da bi se ob ugodnem vetru Sonetni venec nemara moral slišati tudi na Dunaj, pa vsaj do Ljubljane. Verjamem da se bo, jeseni naj bi Sonetni venec posneli tudi na zgoščenko. Ob Radovljičanih, ljubiteljih zborovskega petja in Prešerna smo zasledili tudi nekaj skladateljskih imen in zborovodij ter pevcev gorenjskih zborov. S koncerta so odhajali s pozitivnimi vtisi.