Krpana poznajo v številnih državah

Besedilo: Boštjan Bogataj
četrtek, 24. januar 2008 / 06:00

Kranjski poštarji zadnja leta uporabljajo kolo Krpan, ki jim močno olajšuje delo, saj je bil razvit posebej za poštarje. Skoraj zagotovo tudi vedo, da ga je razvil Kranjčan Matevž Fortuna in zanj navdušil tudi kolege iz drugih držav.

Poštno kolo Krpan uporabljajo poštarji v državah nekdanje Jugoslavije, na Madžarskem, v Estoniji, zanj se zanimajo v Ukrajini, na Norveškem, Finskem, … Proizvodnja je prerasla meje Slovenije in sedaj poteka v Srbiji. Če bo projekt v celoti uspel, bodo poštarji v večini razvitega sveta delali s proizvodom, ki vsebuje slovensko znanje, slovenske dele in slovensko ime. In podpis Matevža Fortune.

Kolo Krpan je vaše delo. Zakaj ste se ga lotili?

»Gre za poštno kolo, ki je namenjeno transportu tovora in ne izključno za prevažanje ljudi; pravzaprav za transport večjih količin poštnih pošiljk. Je izredno robustno kolo s posebnimi ojačitvami, ki jih običajna kolesa ne poznajo in je sposobno prevažati do skupno 200 kilogramov. Iz izkušenj vem, da so poštarji vozili tudi več kot 55 kilogramov, saj opažamo, da je iz leta v leto več pošiljk in s tem večja teža, ki jo morajo poštarji prenašati.«

Kako ste prišli do zamisli o razvoju poštnega kolesa?

»Ukvarjal sem se s prodajo transportnih vozičkov. Tako sem prišel tudi na pošto, prodal nekaj vozičkov in vprašal, ali potrebujejo še kaj. Povedali so mi, da potrebujejo nova kolesa, saj so imeli le Rogova, ki so bila stara, brez rezervnih delov in servisa, okvirji so se lomili, … Lotil sem se razvoja in vztrajal, čeprav so me vsaj dvakrat skoraj vrgli iz pisarne …«

Zakaj?

»Na pošti sem vprašal, kakšno kolo si želijo, pa mi je pristojni povedal, da imajo že plačan razvoj karbonskega kolesa, zato me ne potrebujejo. Ta se na mojo srečo ni prijel, sam pa sem nadaljeval z razvojem. Bil sem začetnik, vendar sem hotel nekaj ustvariti, pomagati poštarjem. Pri tem so mi pomagali navdušenci, ki sem jih težko našel, a kljub temu še danes sodelujemo. To so brata Lipnik iz Žirovnice, Vidali (Montana) iz Domžal in nekdanji kolesarji združeni v podjetju Cult. Skupaj smo razvili kolo, ki vsebuje tudi slovensko znanje in izdelke.«

Dobro leto za razvoj

S kom ste še sodelovali pri razvoju?

»Tudi s partnerjem s Kitajskega, ki proizvaja okvir, s kranjskimi poštarji, ki so mi dajali povratne informacije. Ti so mi tudi povedali, da mora imeti kolo izredno nizko težišče.«

Zakaj?

»Previsoko težišče povzroča veliko nestabilnost in veliko možnost padcev. Ko Krpana obtežimo, je izrednega pomena, da je težišče čim nižje, saj zagotavlja stabilnost. Navadno kolo bi postalo nevarno. Naš drugi cilj je bila tudi zdravstvena skrb za poštarje. Ti morajo vseskozi nositi torbo na eni rami, kar zagotovo ni dobro. To smo rešili tako, da smo dvignili pokrove zadnjih torb, nje pa pri vožnji poštar nasloni svojo torbo. Torej čim nižje težišče in čim boljša, zdrava ergonomija je bil cilj, ki sem ga lahko dosegel le skozi izkušnje poštarjev.«

Koliko časa je trajal razvoj?

»Dobro leto. Nato sem se je javil na razpis Pošte Slovenije in zmagal. Začela se je proizvodnja Krpana in njegova stalna nadgradnja.«

Prej ste omenili, da ste želeli vgraditi čim več slovenskega znanja in materiala. Kaj ni slovensko?

»Veliko, lažje lahko povem, kaj je naše. Slovenske industrije koles ne poznamo, saj je skupaj z Rogom propadla, zato je slovenska sprednja košara, zadnji prtljažniki, enako velja za torbe ter razne vzmeti in priključke za prikolice in stojalo. Vsega ostalega ni mogoče izdelovati v Sloveniji.«

Tudi okvir ni slovenski?

»Aluminijastega okvirja, ki tehta dobra dva kilograma in prenaša do 200 kilogramov in velika temperaturna nihanja, od minus 50 do 80 stopinj Celzija, v Sloveniji ni mogoče proizvajati.«

Na razpisu Pošte Slovenije ste premagali vse konkurente. Zakaj vam je to, po vašem mnenju, uspelo?

»Bil sem edini Slovenec. Uspelo mi je, ker sem sodeloval s slovenskimi poštarji, drugi pa so ponudili le serijska kolesa.«

Nizko težišče, trdnost in majhna teža

Se Krpan razvija tudi po letih uveljavitve med slovenskimi poštarji?

»Seveda. Okvir kolesa je bil že velikokrat prenovljen, tudi torbe so večje, saj morajo fantje iz leta v leto prenašati več in več pošiljk. Za estonsko pošto smo morali vgraditi tudi posebne zimske pnevmatike za led z jeklenimi konicami. Krpan ima iz varnostnih razlogov tudi tri zavore, poleg dveh ročnih tudi nožna. Obroči so z dvojnim robom, saj morajo biti izredno trpežni. Predstavljajte si, kako je kolesarju, ki s 100 kilogrami prileti v robnik ali luknjo na cesti. Z našim kolesom nimajo nobenih problemov.«

Kakšna je teža kolesa?

»24 do 25 kilogramov.«

Mar ni to veliko?

»Ne, saj je bila zahteva pošte od 26 do 28 kilogramov. Našo težo je zelo težko doseči, saj smo se borili z nizkim težiščem, veliko trdnostjo in težo. Razen naštetega ima vsak prtljažnik že narejen priključek za prikolico.«

Je tudi ta vaše delo?

»Da. To je prikolica Krpan, enako iz poliestrskega materiala, ki jo lahko priključimo tudi na motorno kolo. Po Sloveniji jih poštarji že uporabljajo.«

Krpan uporabljajo slovenski poštarji, kaj pa drugje?

»Zaenkrat smo prodali dobrih 2500 koles, v zraku visi pogodba z madžarsko pošto za dobavo 7000 koles. Tudi zato smo proizvodnjo preselili v Srbijo, saj tovrstnih kapacitet mi ne moremo izpolniti. Sicer smo že prodali na Hrvaško, v Bosno, Estonijo, Madžarsko, vzorci so že v Ukrajini, Srbiji in na Nizozemskem, …«

Kje ste delali doslej?

»S podjetjem Cult sestavljamo kolesa v različnih slovenskih mestih. Vendar so to majhne kapacitete. Po vsem svetu smo iskali proizvajalca, da nam zagotovi veliko serijo, kjer je potrebno naročilo hitro izvesti, saj gre vse prek javnih razpisov. To pomeni, da ne delamo na zalogo, sploh pa ne za trg. S pošto smo se namreč dogovorili, da kolesa ne bomo prodajali običajnim kupcem, čeprav je povpraševanje ogromno. S tem zagotavljamo varnost pred krajami poštarskih koles, tako pa vsak ve, da se ga ne splača ukrasti, saj bi ga hitro dobili.«

Zakaj ste izbrali srbsko podjetje?

»Če želimo podpisati pogodbo za dobavo, na primer, 5.000 koles v enem letu pri nas tega ne moremo proizvesti. Če bi Rog še deloval, bi ga seveda proizvajali doma, tako pa je Capriolo iz Srbije najbližje večje podjetje za sestavo koles.«

Kako kaže s proizvodnjo Krpana v prihodnosti?

»Delamo ga od leta 2001, v prihodnjih dneh bomo dobavili 160 koles hrvaški pošti. Interes kažejo tudi na Norveškem, Finskem, v Ukrajini bi ga sami proizvajali, pa v Mehiki, Franciji, … Večjih naročil zaenkrat nismo upali sprejeti, saj nismo imeli proizvodnje. Enostavno nismo upali iti v posel. Upam, da se bo delo nadaljevalo, kljub temu da grem jaz počasi med upokojence. Ekipa, ki sem jo povezal, dobro dela in pozna posel.«

Priložnost zaradi propada podjetja

Ste bili tudi sam kdaj pismonoša, da ste se lotili takšnega posla?

»Ne. Do leta 1989 sem delal v Iskri, ki je propadla, nato pa sem začel s svojim delom. Kot sem povedal že prej, sem začel s prodajo, nato sem prodajal vozičke. Postal sem samostojni podjetnik in jih prodajal, moral pa sem narediti nekaj novega.«

Marsikdo med nami ima raznorazne ideje. Kaj je treba narediti, da ideja postane tudi realnost?

»Meni so že na začetku rekli, naj idejo opustim, saj da imajo na pošti svoj razvojni oddelek. Vendar sem imel svojo idejo, vizijo. Velik problem je bilo dobiti podjetnike, ki so si vzeli čas in pomagali razvijati idejo. Sam sem jih uspel pridobiti, čeprav so si morali vzeti veliko časa in denarja, hkrati sem jim moral vlivati upanje in hkrati ne obupati.«

Ste zaradi izuma Krpana obogateli?

»(smeh) Ne. Živim dobro, saj sem bil že prej navajen relativno skromno živeti. Če pa se proizvodnja dobro razvije, pa ne vem. Sicer pa, kje je meja, ko lahko rečeš, da si bogat? V končni fazi je denar le posledica truda in vloženega dela. Meni je bil projekt izziv in tako bo pri vsakem prodoru na nov trg.«

So pred vami podpisi velikih pogodb?

»Z Madžari bi lahko podpisali pogodbo za dobavo 7.000 koles, vendar je najbrž mi ne bomo podpisali. Razlog je preprost. Dogovori so potekali predolgo, zato smo zamudili vse roke za izdelavo. Naročnik v kratkem času želi dobavo celotne količine, hkrati pa velike penale za zamudo. Tega se ne gremo, kljub temu, da gre za posel, vreden štiri milijone evrov. Iz tega je na Madžarskem izbruhnila velika afera, vendar o kvaliteti kolesa nihče ne dvomi. Poleg Madžarov se trg odpira še v Srbiji, na Kosovu, Bosni in Hercegovini, Sloveniji, tudi v Ukrajini in Estoniji. Proizvodnja v Srbiji je tudi priložnost tudi za vstop na vzhod in vse pravoslavne trge.«

Ali po kolesu in prikolici pripravljate še kakšno novost?

»Seveda. Moj največji projekt je sedaj odhod med upokojence (smeh). Idej je še veliko, tudi drugi mi pošiljajo svoje ideje, vendar sem hkrati tudi izčrpan. Dovolj bo, če bo projekt Krpan uspel v večjem številu držav. Naj dodam, da smo za vsa kolesa poskrbeli tudi s servisi. To je velik projekt. In ves svet nas pozna po imenu Krpan (smeh).«