Iz starih časov: Gorenjski vinski dobavitelji

Kot že večkrat poudarjeno, Gorenjska tudi v času Vojvodine Kranjske ni imela svojih vinogradov in vina. Zato ga je kot gorenja Kranjska dobivala iz drugih kranjskih pokrajin, Dolenjsko ali dolenjo Kranjsko smo že omenili. Tretji del Kranjske, Kočevsko in Belo krajino, imenuje Valvasor Srednjo Kranjsko. Tudi del te je bil vinski. »Ker je Srednja Kranjska tako pokrita z gozdovi in divjavo, pove zdrava pamet, da ni povsod prostora za vinsko rast. Zato narava ni dala vsem krajem vinogradov; zlasti ni vinogradov pri Turjaku, Igu, Ribnici, Snežniku, Čušperku in tam okoli. Vendar pa zato drugim krajem ne manjka trt, kajti pri Rožeku, Metliki, Črnomlju, Vinici in v njih okolici nahajamo številne vinograde. Ti dajejo izredno gladko in močno vino, ki peče po treh ali štirih letih kakor žganje. So pa še ponekod druga dobra in nadvse ljubka vina.« Tisto o vinu, ki peče, se mi zdi malo čudno. Sem ljubitelj metliške črnine, vendar jo popijemo že v njenem prvem letu in tako ne vemo, kakšna je po treh ali štirih …

Ob Dolenjski je bila včasih druga najpomembnejša kranjska vinska dežela – Notranjska. Ta je bila za Valvasorja ob gorenji, dolenji in srednji četrti del Kranjske. Poleg tistega, kar si danes predstavljamo pod Notranjsko, je ta nekoč obsegala tudi Vipavsko in Kras. Njeni prebivalci so bili Vipavci, Kraševci, Čiči in »pravi Kranjci«, kakor Valvasor imenuje Kranjce na Planinskem polju, logaški planoti in vrhniški kotlini. Kakšna je podnebna razlika med logaškim in postojnskim območjem, ki sta po zimi podobna Gorenjski, in Vipavsko dolino, pa dobro vemo. »Vipavci prebivajo okoli Vipave, Lož in Št. Vida. Imajo posebno nošo. Govore tudi čisto drugače kakor drugi. Preživljajo se z vinogradi in sadjem, ki pri njih prav zgodaj zori; zato ga nosijo vso pomlad in poletje v Ljubljano naprodaj. Takoj po sv. Juriju že prinesejo češnje. In kadar le-te na Gorenjskem šele zorijo, dobavljajo Vipavci že grozdje. Tako lahko postrežeš gostu v Ljubljani vse leto z različnim sadjem naenkrat, kar se v drugih deželah ne da napraviti.«

To naravno bogastvo, ki ga omogoča blago podnebje, seveda ni samoumevno; da bi z njim dobili vino, je bilo treba tudi trdega dela. »Vipavci pa se ne zanašajo na naklonjenost narave ali radodarnost zemlje, tako da bi jo zlorabljali in se predajali ali brezdelju ali sestri njegovi, razsipnosti in nasladi, njihovo veselje marveč sloni večidel na poštenem delu, za katero jim daje vzrok in priliko ne toliko pridelovanje žita – tega imajo malo – ampak vinogradništvo. Vino namreč razgiba roke in noge ne le s čašo veselja, ampak tudi z upanjem na dober dobiček, ki ga prodano vino privede v mošnjiček. Ker torej Vipavci marljivo obdelujejo vinograde in se nobenega truda ne branijo, dobe rdečega in belega vina dovolj za žejo in krepčavo, povrh pa še za dobičkonosen izvoz v tuje dežele. Da, večinoma ga spremene v srebro, ker se jih drži zmernost in se z malim zadovoljujejo.«