Restavratorka z odliko

Besedilo: Suzana P. Kovačič
torek, 22. januar 2008 / 06:00

Minca Marolt je za svoje diplomsko delo na Akademiji za likovno umetnost prejela študentsko Prešernovo nagrado. Najbolj jo zanima stara tehnika flodranja lesa.

Kranjčanka Minca Marolt je z najboljšo oceno diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer restavratorstvo. Za svoje diplomsko delo je, na njeno veliko presenečenje, konec lanskega leta prejela študentsko Prešernovo nagrado. »Za diplomo sem izbrala Imitiranje lesa in marmorja na lesenih nosilcih. Temo sem izbrala iz povsem praktičnih razlogov, saj sem imela doma lesen marmoriran medaljon, na katerem je bilo potrebno poslikavo rekonstruirati,« pravi Minca.

V srednji šoli si je belila glavo, kaj naj gre študirat. Predlog, naj poskusi z restavratorstvom, je prišel iz ust njenega očeta. »Rekel mi je, da je na tem področju dela ogromno, a da za to potrebujem dobro izobrazbo,« pravi Minca, ki je prisluhnila očetu. Že v srednji šoli je obiskovala tečaj risanja na Akademiji za likovno umetnost, saj je bil pogoj za vpis na akademijo uspešno opravljen sprejemni izpit. »Sprejemne izpite za smer restavratorstvo nas je delalo trideset, vzeli so nas deset. Narisati smo morali portret in figuro, tisti, ki smo izbrali smer restavratorstvo, pa še relief v glini,« razloži mlada sogovornica.

Njeno prvo večje naročilo je prišlo s strani kranjskega župnika, dekana in prelata Stanislava Zidarja. »V roke sem dobila misijonski križ s korpusom. Tri leta je stal v moji delavnici in kar naprej sem si ga ogledovala in se malce s strahom spraševala, kako naj se lotim dela. Oba sta bila močno poškodovana. Ko je bil v Kranju leta 2005 misijon, me je dekan spodbudil, da je zdaj pa res čas, da ga restavriram. Časa sem imela le še en mesec in pol do misijona in delala sem vsak dan od jutra do večera. Uspelo mi je,« pove Minca, ki ima še danes največja naročila iz župnišč. »Oljne slike me nikoli niso preveč zanimale, čeprav smo se na akademiji učili tudi restavriranja slik in fresk. Bolj sem se usmerila v lesene predmete, predvsem kipe, zanima pa me tudi stara tehnika flodranja (žiljenja) lesa,« pravi sogovornica.

Ur'ca teče

»Pri restavriranju ne moreš vnaprej napovedati ali omejiti, koliko ur ti bo vzela ena umetnina. Ko prevzameš umetnino in jo varno prepelješ v atelje, sledi foto dokumentiranje in popis stanja umetnine v posebnem formularju. Potem se lotiš odstranjevanja površinske umazanije, najprej mehansko, kasneje tudi kemično, če je umazanija bolj trdovratna. Če barvna plast odpada, jo je potrebno lokalno utrditi pred nadaljnjimi postopki. Čiščenju sledi sondiranje umetnine, s tem ugotoviš, ali je pod zgornjo barvno plastjo še kakšna starejša poslikava. Če sem v dvomu, se o vrednosti poslikave posvetujem tudi z umetnostnimi zgodovinarji, in se na podlagi tega odločim, ali se restavrira mlajša poslikava ali starejša poslikava, če le-ta obstaja. Sledi utrjevanje lesenega nosilca, če ga je napadel črv, dodelava manjkajočih delov, kitanje poškodb, retuširanje in še končni lak. To je res zelo natančno delo,« Minca na kratko povzame postopek dela.

Nazadnje je Minca obnovila štiri stole iz kranjske cerkve. »Na novo sem morala zrezbariti ornamente in jih pozlatiti. Trenutno pa imam v restavriranju lep Križev pot z Jezerskega, ki nosi letnico 1855, in pa več manjših razpel ter križev,« našteje mlada umetnica »na svobodi«.