Izpadi

V mrzlici božičnih nakupov se verjetno hitro znajdete? Tisti, ki še imate plačo. V mrzlici Ljubljanskega maratona se verjetno hitro znajdete, če imate le malce radi tek ali kako drugačno športno rekreacijo. Evforija vleče na kup. Tekaška mrzlica je enaka nakupovalni. Enostavno moraš to početi, če vsi to počnejo ali če vsi o tem govorijo. Saj poznate občutke, ko gledate, kako pada sneg, hkrati pa v roki držite Gorenjski glas, v katerem je na kupe oglasov najboljših, najlepših, najdražjih, najcenejših prodajalnah samih najlepših, najuporabnejših stvari, ki jih vi nujno potrebujete? Poznate, kajne? Seveda poznate, razen če ste prebrali pokojnega predsednika Drnovška knjige … Potem potrebujete le Glas in nič drugega tako nujno, ampak to je že bolj filozofska tema, ki si jo bom pustil za opis novega župana.

Če sem komercialist in gledam na Ljubljanski tek le kot produkt, potem sem fasciniran nad zneskom, ki ga bodo organizatorji zaslužili v enem dnevu. Skoraj dvajset tisoč ljudi je dalo po petindvajset evrov zato, da so lahko tekli po ljubljanskem asfaltu. No, tisti, ki so se prijavili šele od prvega oktobra do maratona, pa petintrideset evrov! Če jih je teklo dvajset tisoč, potem je to vsaj pol milijona evrov. Komercialno gledano, je to enkratno. Seveda bo zdaj nekdo rekel, da sama prireditev nekaj stane in so vsako leto večji stroški, vendar ne bodo upali reči preveč na glas, da ne bodo potem sponzorji začeli spraševati, kaj so oni plačali oziroma podarili. Kot pravi Gorenjec se maratona nisem udeležil zgolj zaradi tega, ker je organizator Mestna občina Ljubljana in je startnina tako visoka. Proti organizatorju nimam nič, vendar sem mnenja, da občina ne bi smela ničesar zaračunavati, ker nas zadosti ožema že z drugimi dajatvami, kot je na primer najbolj banalna parkirnina. In vendar zaslužek je zaslužek in treba je narod oropati tudi na nedeljo, in to zato, ker se radi športno rekreirajo. Zanimiv podatek je tudi, od kje ravno petindvajset in petintrideset evrov po glavi tekača. Zakaj ne na primer dvaindvajset in šestindvajset ali pa dvajset in trideset ali pa pet in sedem …? Koliko je vreden en evro? Ko sem bil nazadnje na Ljubljanskem maratonu, je bila startnina čisto malo nad tisoč tolarji. No, ne želim se ukvarjati z zgodovino, ampak vseeno se ne spomnim, da se je v času evra moja plača povečala za sedemkrat. Če bi se, bi je zdaj imel približno pet tisoč evrov neto. Nikoli nisem imel dobre plače, drugače bi bil zdaj kmalu na vsaj osem tisoč evrih neto. Kdo je zdaj tukaj nor? Tisti, zaradi katerih sem šel na nedeljski dan na volitve, ali jaz, ki sem na nedeljo sploh vstal s kavča zato, da bi nekomu, ki ga niti ne poznam, pomagal do dobre službe. Izredno rad pomagam ljudem in se mi zdi, da je to moja osnovna življenjska funkcija, zato mi ni bilo težko, a zato prosim tudi druge, naj pomagajo meni. V tem primeru, ki ga skušam razjasniti, mi lahko tako pomagate, da rečete približno takole: Vi samo pridite teč in s tem uživajte, za vse drugo poskrbimo mi, ker vas imamo radi, ker se Vi rekreirate, mi pa smo najboljša mestna občina v državi … To bi se spodobilo za naše glavno mesto, čeprav bi se zdelo s komercialnega vidika malce nekoristno. Premeten župan bi na primer potem, ko ne bi bilo startnine, hitro vse nepravilno parkirane avtomobile »ulisičil« in glejte, kdaj na nedeljski dan bi lahko toliko zaslužil. Ni čudno, da sem tako dober komercialist. Vendar je župan še boljši, ker bo »ulisičil« vse nepravilno parkirane avtomobile in še pobral pregrešno visoko startnino. Vendar bo s tem poškodoval svojo karmo. Karma, osebnostna, pa je edina, na katero se komercialisti požvižgamo. In smo spet na začetku.

Vseeno, lepo je, da ste pretekli Ljubljanski maraton, in lepo, da ste za petindvajset ali petintrideset evrov tudi nekaj dobili, ampak kot kaže, so minili časi, ko je bila rekreacija skoraj zastonj, in so prišli časi, ko je rekreacija postala pregrešno draga. Mogoče sem se razburil, ker sem Gorenjec, ali pa bi samo moral spregledati sodelavkin članek na temo previsokih startnin na rekreativnih prireditvah …