Burek sredi Litve

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / petek, 18. januar 2008 / 06:00

No, neke vrste burek, ki so ga v Litvo prinesli pred 600 leti.

Naslednje jutro, v dnevnik sem zapisal deveti dan našega potovanja, smo zapustili glavno mesto Litve. S tiho željo, da bi tudi v prihodnje imeli srečo s kampi, kot v Vilniusu. Poslovili smo se od našega prijatelja, ki je skrbel za vse, od vodenja recepcije do zadnjega umivalnika. Če smo prvi dan pomislili, da mu je kamp kupil oče, da bo fant čez poletje imel delo, nam je ta kasneje povedal, da se s kolegom izmenjujeta vsak en teden in da naslednje poletje upa na šefovsko mesto v kampu na baltski obali. Ob slovesu je ugotovil celo, da imamo Slovenci in Litvanci precej podoben jezik (najbrž je mislil na ruščino, ki je bila nekoč pri njih nekaj takega kot pri nas srbohrvaščina). In mu rečem: »Ej tastar, ful fajn je b'lo pr' teb', pa dobr' se mej in kdaj v Slovenijo prid'.« Rekel je samo: »Not understand …« No toliko o podobnosti jezikov.

Mesto Trakai, nekaj časa (v 13. in 14. stoletju) tudi prestolnica Litve, je ena največjih turističnih zanimivosti v Litvi. Najbolj slikovit je grad na otoku, ki je v zadnjih petdesetih letih s temeljito obnovo znova zrasel iz ruševin. Zanimiv je tudi sam stari del mesteca Trakai, z značilnimi lesenimi hišicami. V tem mestu se je namreč več kot 600 let ohranilo ljudstvo Karaite, ki se je priselilo izpod Krima, po veroizpovedi pa so judje. Prišlo jih je več tisoč, v stoletjih pa so skoraj izumrli, saj jih je danes manj kot tristo. Nismo mogli verjeti nosovom, ko je iz ene teh lesenih hišic zadišalo po bureku. Akcija! Kaj kmalu smo ugotovili, da babica peče njihovo tradicionalno jed kibinai, hči in vnukinja pa ga prodajata naprej turistom. Ker sta bila praviloma razprodana že dva »pleha« vnaprej, smo pridno počakali kake pol ure. Splačalo se je. Jed je bila res podobna bureku z dodatkom mletega mesa in čebule ...

(Prihodnjič: po Litvanskih brezpotjih)