Učenje odgovornosti (1)

Ne vem, kaj si vi predstavljate pod besedo odgovornost, in moram reči, da v času mojega odraščanja o njej nismo veliko govorili.

Nekako se je takrat bolj živelo, kot pa govorilo. Še najbolj imam v spominu kolektivno odgovornost, ki jo poznamo še dandanes. Ta je primerna za prikrivanje vseh vrst napak in za neodgovorno obnašanje mogočnih odraslih ljudi. Otroci kolektivne odgovornosti ne poznajo, vsaj tja do šolanja ne. Potem pa se sčasoma naučijo, kako prikriti lastne napake in lenobo pri učenju. Mogoče je učenje odgovornosti tako zelo povezano z napakami in s kazanjem nanje, da se je zato lažje skriti kot pa izpostaviti. Napake imajo v naši družbi zelo negativen predznak in niso pojmovane kot nekaj koristnega, iz česar se lahko veliko naučimo. Zato nihče ne hodi naokrog in se ne hvali s svojimi napakami. Čeprav vemo, da vsi tisti, ki veliko delajo, delajo poizkuse in so ustvarjalci novega – to počnejo tudi z napakami. Tako smo pri prvi točki učenja odgovornosti. Če se zavedamo, da je nekaj normalnega, da delamo napake, potem smo veliko bolj dovzetni za odgovorno vedenje. Kajti le tako nas ni sram razpravljati o napakah. Šele ko o njih lahko govorimo in nas ni strah, da zaradi njih pade naša vrednost ali nas napadejo občutki krivde – takrat smo pripravljeni, da napake vidimo v pravi luči in smo jih pripravljeni priznati. Najbrž je vse to povezano s stavki, ki jih dobivamo vse življenje in so lepo zapakirani v pogojno ljubezen. »Pridna punca si, ker si vse pojedla.« »Rada te imam, ker nič ne nagajaš.« »V redu fant si, ker imaš lepe ocene.« Kaj sporočamo otroku s takšnimi in podobnimi stavki? Da je priden, v redu in ljubljen, kadar počne nekaj všečnega, nekaj »pametnega«, nekaj, kar nam ugaja in kar se nam zdi prav. Če pa tega ne dela tako, kot mi pričakujemo, pa je poreden, nevreden in ne zasluži ljubezni? Tako se otroci rajši zlažejo, kot da bi tvegali padec vrednosti ali ljubezni. Zanje je to lažja izbira.