Poslušalci pustijo največji pečat

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 14. januar 2008 / 06:00

Glas Saše Pivk Avsec je po skoraj 20 letih postal zaščitni znak Radia Sora, nekdaj Radia Žiri.

Spominja se, kako je kot deklica pri stari mami v Javorjah poslušala nedeljske čestitke na Radiu Žiri in sanjala, da jih bo tudi sama enkrat brala, tako kot jih je tedaj Irma Mahnič. »No, kasneje se je izkazalo, da je branje čestitk in osmrtnic najtežje delo na radiu, vsaj zame,« pravi Saša. Zanjo je čar dela na radiu razdajanje sebe drugim – z glasom. »Najbolj sem vesela, ko dobim odzive poslušalcev, da jih moj glas pomirja in komaj čakajo nanj.« Poseben čar pa radiu dajo tudi zvesti poslušalci. »Toliko, kot jih imamo na Radiu Sora, jih ne najdeš zlahka. A to naklonjenost si je potrebno prigarati. Do ljudi moraš biti iskren in pošten, stati za tistim, kar poveš in vedeti, kaj govoriš. Z glasom razkriješ svoje razpoloženje. Mene imajo že tako 'pogruntano', da nekateri že po glasu vedo, če je kaj narobe. Rada imam poslušalce in vesela sem, da sem pridobila tako širok krog znancev in prijateljev. Za mnoge nisem samo radijska napovedovalka, pač pa tolažnica, psihologinja, rama, na katero se lahko oprejo. Zaupajo mi svoje težave, življenjske stiske, radosti in veselje – in to zelo spoštujem,« pove Saša.

Kakšne spomine imate na začetke na tedanjem Radiu Žiri?

»Res lepe. Slišala sem, da iščejo nove sodelavce za Ponedeljkov brbotavček, pa sem šla. In so nas vrgli v valove. Dobesedno. Moj prvi stik z radiom je bilo takojšnje govorjenje v živo pred mikrofonom, brez kakršne koli vaje. Ko sem potem slišala posnetek, sem bila trdno odločena, da me na radiu ne bodo več videli, pa se je potem tudi ta kruh zarekel. Čar medija je prevelik. Ekipi sem se pridružila 1989. To so bili res lepi časi. Radiu smo bili predani z dušo in srcem, za poslušalce smo naredili vse, kar je bilo v naši moči in še več. Bilo je veliko srčnosti, dobre volje, zdravega smeha in iskrenih medsebojnih odnosov. Na začetku sem bila zgolj honorarna sodelavka, leta 1994 pa mi je direktor ponudil redno zaposlitev, ki sem jo z veseljem sprejela.«

Sicer pa vas poslušalci Radia Sora zelo dobro poznajo po oddaji Vandranje s harmoniko …

»Ko sem se bila pred leti primorana odločiti, ali bom še naprej vodila zabavno glasbene srede, zaradi katerih sem bila leta 1996 tudi nominirana za radijskega viktorja popularnosti ali pa prevzela narodnozabavno glasbo, sem se po temeljitem premisleku odločila za slednjo. Ker jo imam v sebi, ker jo čutim in ker se mi je takrat zdelo, da je svet domače glasbe tako pošten, nepokvarjen, pristen. No, danes nisem več čisto takega mnenja, a si lahko goste izbiram sama. V oddajah sem gostila praktično vse narodnozabavne ansamble, ki pri nas nekaj pomenijo. Letos bi rada ponovila srečanje s Slavkom Avsenikom in Lojzetom Slakom, ki sta krasna sogovornika. Ponosna sem tudi na sedem izpeljanih Večerov slovenskih viž v narečju, ki jih pripravljamo na Radiu Sora.«

Česa se najraje lotite na radiu?

»V času redne zaposlitve na radiu sem opravljala vse delo, ki ga je bilo pač treba opraviti. Dva dopoldneva in eno popoldne sem bila v programu in urejala nekaj svojih oddaj, ostale dni pa hodila po tiskovnih konferencah, pripravljala oddaje, novice. Po vrnitvi s porodniškega dopusta pa se nisem več našla na radiu. Stagnirala sem iz dneva v dan. Pogovorila sem se sama s seboj in z možem Boštjanom, prav tako zaposlenim na radiu, z letom 2007 sva se podala na samostojno podjetniško pot in odprla agencijo za radijsko in televizijsko dejavnost Media butik. Mnogi poslušalci tega sploh ne vedo in me še vedno povezujejo samo z Radiom Sora, a tam sem sedaj samo še pogodbena sodelavka. Ko se človek v nekem okolju ne počuti več dobro ali zaželen, pač tvega ali pa veni na istem mestu. Meni ni žal, pogrešam le poslušalce, s katerimi smo preživeli ogromno prijetnih uric, se spoprijateljili, z mnogimi se obiskujemo, dopisujemo, pokličemo. Pustili so mi največji pečat.«

Tudi izkušeni radijci se kdaj pa kdaj ne morete izogniti spodrsljajem, ki se jim s sodelavci čez čas najbrž le še nasmejite …

»Toliko, kot smo se včasih še v Žireh presmejali na radiu, se zlepa ne bomo več. Vem, da enkrat nisem mogla odpreti ust kar deset minut. Bila je sreda zvečer, popoldne sva s tehnikom Rudijem Krvino od enega poslušalca dobila en pladenj princes krofov, ki jih je odložil na pokrov gramofona. Rudi se je potem nekaj tam motovilil, še zdaj ne vem, kako mu je to uspelo, a ko sem nehala brati v živo in pogledala proti tehniku, me je ta gledal v studiu z obrazom prekritim s kremo. Samo zobje so se videli ven, pa oči. No, potem pa je zavrtel ene štiri pesmi, da sem sploh prišla do sape.«

Poznamo vas kot novinarko, moderatorko, voditeljico prireditev, po novem imate še agencijo za radijsko in televizijsko dejavnost. Po čem, menite, ste najbolj poznani?

»Vse omenjene stvari se med seboj zelo povezujejo. Zagotovo pa je najbolj prepoznan moj glas preko radijskih valov. Pravijo, da je zaščitni znak za Radio Sora. Kar je lahko prednost, pa tudi slabost, ker te potem ljudje povezujejo samo z enim medijem. Letos se bom več posvečala zastopanju ansamblov.«

Katera od teh vlog vam predstavlja največje zadovoljstvo?

»Trenutno najbolj uživam na odru, na prireditvah. Kakšna energija se tam pretaka. Lani jih je bilo rekordno veliko. Izpolnila se mi je še ena želja. Z orkestrom Slovenske policije sem nastopila na odru Cankarjevega doma. Upam, da na radiu še tudi nisem rekla zadnje.«

Zdaj živite v Potočah pri Preddvoru. Ali kaj pogrešate Škofjo Loko?

»V Škofjo Loko se rada vračam in sem vsaj trikrat na teden tam. Pravzaprav sem duša Poljanske doline. Ko pridem v Zminec, potem se mi odprejo nebesa in to je 'moj svet'. Korenine imam v Žirovskem vrhu in Javorjah in z velikim veseljem bi živela v tej najbolj sončni vasici.«