Nominator 284

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 11. januar 2008 / 06:00

Pravzaprav je spremljanje družabnega, še sploh obpolitičnega dogajanja precej zanimivo početje.

Malce mi je le žal, priznam, da pred leti nisem dobesedno upošteval šefinje Mariče, ko mi je svetovala: piši si dnevnik, napiši vse česar ne objaviš, to bo čez čas najbolj zanimivo, boš videl. Ja. Tudi v sredo, na prvem ponovoletnem skupnem srečanju predsednikov države, parlamenta in vlade, ki so ga pripravil za urednike in novinarje, je bilo zanimivo. Opazovati, kdo vse je, preštevati, koga ni, kako se družijo pred leti nedružljivi, komu v politiki še vedno visi suknjič čez ramena, kateri se je dal »preobleči« in naučiti sodobneje gestikulirati. Precej novega, naj je to v prvi vrsti izvrstna komunikacija, prinaša predsednik države Danilo Türk, ki je v nagovoru razmišljal, da tako javni funkcionarji kot novinarji opravljamo skupno delo, saj oboji služimo javnosti. Odgovornost za javno besedno, točnost in etiko je velika. Ob koncu daljšega razmišljanja se je počutil kot profesor na fakulteti, saj bi lahko napovedal, pred kakšnimi izpiti da smo, a je izrazil spoštovanje novinarskemu poklicu. Predsednik državnega zbora France Cukjati pa bi stvari, na katere ne moremo biti ponosni, pozabil. Zaželel nam je tri stvari. Da bi imel srečno roko pri delu, da bi se javnost odzvala razumevajoče vedno, ko se nam zalomi, ter nam privoščil novo upanje in novo veselje. Pomenljivo. Predsednik vlade Janez Janša pa je menil, da je bilo narejeno tako veliko dobrega kot slabega. Slovenskemu novinarstvu je pripisal dobro delo ob vodni ujmi ter želel, da ustvarimo prostor, v katerem bo mogoče svobodno izražati različna mnenja in kjer bo zmagovala resnica. In zatem smo si nazdravili, se pomenkovali, pametovali … Nič takega, kar ne bi smelo biti zapisano. V »offu« pa sem izvedel, kako odlično indijsko kuhinjo naj bi znal pripraviti Branko Grims.

Kuhinja in vino, druženje ter nekaj modrovanja ob jubilejni deseti obletnici »blejsko-gorenjskega slow food omizja« je zakrivilo čudovit decembrski večer v gostilni Pri Danilu družine Čarman v Retečah pri Škofji Loki. »Brez te gostilne ne bi bilo vsega tega, kar se je zgodilo v slovenskem »slow food« druženju, saj smo se prav tu največkrat srečali,« je številno družbo blejsko-gorenjskega omizja z nekaj gosti slovesno pozdravil Tomaž Sršen, konzul omizja, dolgoletni vodja in skrbnik zanimivega kulinarično enološkega utripa »conviviuma«. Najbolj živahnega, delavnega omizja, enega od treh, štirih še zagnanih in živečih. Zgodovina je nadvse zanimiva in na tujem o gibanju počasi jedočih razpravljajo sociologi in antropologi. Italijanski novinar Carlo Petrini je leta 1989 v Parizu ustanovil gibanje kot odgovor takrat prihajajočemu »fast foodu« v Evropo. Gastronomski krizi so seveda najbolj odgovorili v Italiji. Sodobnost kuharjev, avtorski pristopi, vinski vplivi, medijska podpora je seveda gibanju dala zagon. Pri nas se je pisalo leto 1995, ko je k nam idejo prinesel in spravil v življenje vinar Aleš Kristančič – Movia, guverner slow food v Sloveniji. Kmalu zatem se je zgodilo škofjeloško omizje Pri Danilu in Vesna Čarman, dekliško Kosmačin - z možem Dušanom sta gostišče prevzela leta 1991 - je ponudilo ustanovni prostor še tokratnim jubilantom. Vesna Čarman je s svojo uigrano ekipo v kuhinji tudi tokrat odigrala pričakovano veliko vlogo gastronomske zgodbe. Od krvavice s prav posebnim pirejem, ričetove juhe, volovski rep s polento, njihova nepogrešljiva loška mešta, izvedba nekoč in danes, jagenjček na rižu, čokoladne praline. Ob vsem tem in še čem pa smo tokrat splakovali jedi z vini dveh vinarjev. Vinarja Luca Baudeta, francoskega gosta iz kleti Mas Neuf, ter guvernerja Aleša Kristančiča, ki nam je še enkrat več predstavil filozofijo penečega vina Puro in »drugače narejene« rebule Lunar. Pri Puru je posebnost tudi obratna lega steklenice. Usedlina ob značilnem odpiranju tako ostane pod vodo, kar sta nam ob pomoči novega orodja »purist« demonstrirala Gašper in Movia. In si zaslužila aplavz. Gašper še za rojstni dan, ki ga je moral minuli ponedeljek sam praznovati v Londonu, kjer je na zaključku šolanja. Njegovi mami Vesni pa bodo lahko nazdravili za prav posebno lepa ženska leta že v torek, ko bo nagajal prvi krajec tete Lune. Nekaj iskric in čestitk si je zaslužila tudi Movijina Vesna, dekliško Šimac, saj sta oba z Alešem prav tiste dni praznovala rojstni dan. Aleš je pravzaprav boter imenu omizja »blejsko-gorenjski«, čeprav ni v njem nobenega Blejca, saj sta si z Vesno večno zvestobo zaobljubila tisto tretjo soboto v juliju, letos bo že 13 let, odkar jo je na Blejskem otoku po 98 stopnicah odnesel do zvona želja. Čestitka. Ob bučnem aplavzu si jo je prislužil tudi Tomaž Sršen, saj so ga »klubski« tovariši nagradili z vinsko rariteto letnika 2000 v magnum (1,5 litra) izvedbi. Večer, ki si ga je dobro zapomniti. Kot misel, ki jo je prinesel k omizju Veljko Karas, Blejčan iz Ljubljane: »Tisti ljudje, ki so trpeli za druge, so naredili več škode človeštvu, kot oni, ki so trpeli zase.« Da je le dovolj upanja in veselja.