Moj pes smrdi

Besedilo: Peter Ramuš, dr. vet. med.
petek, 11. januar 2008 / 06:00

Naj se na prvi pogled zdi še tako čudno, je to ena izmed zelo pogostih pritožb, ki jih v ambulanti slišimo s strani lastnikov ponavadi malce starejših psov.

Vonj živali lahko postane zelo moteč, celo nevzdržen še posebej, če pes živi v stanovanju, torej skupaj z lastnikom v istih bivalnih prostorih. Vzroki za tak problem pa so zelo raznoliki, tako glede izvora neprijetnih vonjav kot glede resnosti obolenja, ki to težavo povzroča.

Daleč na prvem mestu je neprijeten zadah iz ustne votline, ki je posledica močno napredovane parodontalne bolezni. Resnici na ljubo pa je prav parodontalna bolezen najpogostejše obolenje, ki prizadene naše pasje prijatelje. Samo ime pomeni obolenje obzobnega tkiva, predvsem zaradi nalaganja mehkih zobnih oblog in kasneje zobnega kamna. Dlesen se tem naslagam umika, vedno bolj izpostavljeno zobno in obzobno tkivo pa je izpostavljeno delovanju bakterij. V končnem stanju lahko pride tudi do izpada zob. Vsak lastnik lahko enostavno preveri stanje zob in obzobnega tkiva s kratkim ogledom ustne votline. V primeru močnega zadaha in zobnih oblog je obisk pri veterinarju nujen. V splošni narkozi se opravi čiščenje zobnih oblog, močno prizadete zobe izderemo in po potrebi predpišemo tudi antimikrobna zdravila. Bolezen nima negativnega učinka samo na ustno votlino, povzroča namreč bolečino, živali lahko zaradi tega začnejo odklanjati hrano. Še bolj pomembno pa je, da tako dolgotrajno vnetje tkiv povzroča tudi kvarne učinke na druge notranje organe, predvsem jetra, ledvica in srce, saj se strupeni produkti deloma prek krvnega obtoka raznesejo po celem organizmu, zato pri starejših psih z močno napredovano obliko bolezni pogosto opazimo še srčno popuščanje in kronično odpovedovanje ledvic, katerih zdravljenje je vprašljivo. Površina prizadetih obzobnih tkiv pri srednje velikem psu lahko znaša več deset kvadratnih centimetrov. Če bi imel pes tako veliko rano na hrbtu, lastnik najbrž ne bi odlašal z obiskom pri veterinarju. Tudi tu velja, da je preventiva najboljše zdravilo. Umivanje zob pri psih ima še vedno malo komičnega pridiha, a resnici na ljubo je to eden najučinkovitejših ukrepov za preprečevanje tega obolenja. Pasje zobne ščetke in paste so na voljo pri veterinarjih ali trgovinah z malimi živalmi, le začeti je treba dovolj zgodaj, da žival navadimo na ta postopek. Sicer pa k zmanjševanju nastajanja oblog pripomore tudi briketirana hrana in seveda redno odstranjevanje teh oblog.

Obstajajo še številni drugi vzroki za neprijetne vonjave. Prav tako pogosto obolenje je kronično vnetje zunanjih sluhovodov. Osnova obolenja je praviloma alergične narave, saj se prav koža v zunanjem sluhovodu zelo pogosto odzove na številne dejavnike, predvsem prehranske. Ob vnetju sluhovodov se pojavi tudi značilen vonj. Za zdravljenje je poglavitno odstraniti vzrok, kar pa zna biti tudi najtežje. Ponavadi začnemo s spremembo prehrane ob sočasni toaleti sluhovodov in zdravljenjem z ustreznim zdravilom. Samo simptomatsko zdravljenje z ušesnimi kapljicami praviloma ni uspešno, v določenih primerih celo škodljivo.

Tudi koža lahko dobi neprijeten vonj, vzroki pa so različni. Prekomerna uporaba agresivnih šamponov, intoleranca na določeno hrano, odpovedovanje ledvic, neprimerna prehrana in številni drugi. Odpravljanje teh težav je praviloma dolgotrajno in zahteva stoodstotno sodelovanje živali, veterinarja in predvsem lastnika.

Ne nazadnje moramo omeniti še obzadnjične vrečke. Vsi psi imajo ob zadnjični odprtini izvodili tako imenovanih »paraanalnih žlez«, v katerih nastaja za človeški nos precej smrdeč izloček. Z njimi žival lahko zaznamuje svoj teritorij. Pri določenih psih je lahko moteno praznjenje teh žlez, kar privede do zastajanja izločka. Bodisi zaradi pregoste vsebine žlez ali zelo ozkih izvodil. V takem primeru je treba s pritiskom na žleze te sprazniti. V nasprotnem primeru lahko pride do vnetja, pes se »sanka« in liže po zadnjični odprtini. Pri nekaterih psih je treba ta postopek izvajati večkrat letno.

Torej je tudi sprememba vonja ali njegove intenzivnosti eden izmed razlogov za obisk veterinarja, saj to prav gotovo kaže na določene bolezenske procese ali težave. Zdrav in oskrbovan kuža lahko živi tudi v stanovanju in razen kakšne dlake na preprogi, ne sme predstavljati kake težave. Razen če nima morda kake vedenjske motnje (pretirano lajanje, uriniranje …), a to je že druga tema.