"Mlinarji ga pijejo po goldinarji"

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / ponedeljek, 7. januar 2008 / 06:00

Če računate, da šteje goldinar dve kroni, je jasno, da so bili mlinarji bogatejši in bolj cenjeni kot baroni. No ja ... to so stara modrovanja, namen tega prispevka je oživiti spomin na sedaj skoraj pozabljen mline in mlinarje in njihovo delo.

O mlinih in mlinarjih na Slovenskem je bilo doslej bolj malo napisanega. Pa vendar je bila ta obrt nekoč zelo spoštovana. Zdaj je to žal le polpretekla zgodovina. O mlinih ob potokih skoraj ni več sledu, lesena kolesa, ki jih je poganjala voda, z njimi pa še zapleten mehanizem v notranjosti mlina, so se za vedno ustavila, morda le z redko izjemo. Starim mlinarjem so ostali le lepi in manj lepi spomini na posebno vrsto glasbe, ki so jo povzročala vrteča se kolesa in ropot stop za izdelavo ješprenja. Tega pač ni moč kar tako pozabiti.

O delu mlinarjev in njihovem včasih po krivici vprašljivem poštenju je bilo marsikaj rečenega. Merico (del moke, ki si jo je mlinar jemal za plačilo za mletje) je bilo kaj lahko prilagoditi z izrekom, da »poštenega mlinarja klobuk ozdravi jetiko«. Tudi stara modrost pravi, kovači so berači, so mlinarji tatje, birtje so goljufje – le pijanci so »fajn« možje. Je pa po drugi strani kar nekaj narodnih pesmi o mlinarjih. Tista »ob bistrem potoku je mlin, jaz sem pa mlinarjev sin«, ali pa »oj ta mlinar pod klancem«. Franc Ankerst je v šopku kovanih rim napisal tudi pesem o mlinarju.

Mlinar sem vesel in prašen,

prah je moja mora.

In ropot je v mlinu strašen,

to je pesem nora.

Pri nas se na dan sv. Miklavža (6. decembra) ni mlelo. Ta dan je imel mlinar prosti dan. Ob tej priložnosti so se tudi mlinarji sosednjih mlinov običajno srečali v vaški gostilni in beseda je stekla o njihovem delu in izkušnjah. Ko jim je dobra kapljica ogrela glave, so rade padale tudi pesti. Vsak je hvalil svojo malho. Mlinarji so bili seveda znani tudi po tem, da ga nikoli niso »ven plunili«, še posebej na Miklavža ne, saj je bil prav on zavetnik mlinarjev, žagarjev in menda tudi tatov. Najbolj smo se bali Miklavževe povodnji, saj je večkrat velika voda odnašala jezove in mostove.

Slovenija je bila nekoč zelo bogata z mlini in žagami venecijankami, še zlasti v krajih, kjer so bili bistri in močni potoki. Iz pobočja Begunjščice teče nekoč imenovan potok Begunjščica, danes mu pravijo potok Zgoša. Ob tem potoku od doline Drage do Zapuš so se vrtela vodna kolesa na vsaj dvajsetih lokacijah. To so bili mlini, žage, kovačije in predilnice. Danes se vrti občasno samo še eno kolo v obnovljenem Grajskem mlinu pri Robančku. Mošenjski potok, imenovan Dobruša je na svoji poti do Globokega nekoč dajal moč vodnim kolesom, štirim mlinom in dvema žagama. Trenutno poganja tri turbine, na katerih so instalirane MHE.

Prav bi bilo, da bi objekte, ki morda še obstajajo, a so že zapisani propadanju, zavarovali in jih tako ohranili, saj so vendar del naše bogate kulturne dediščine in zgodovine. Koristne podatke bi lahko zbrali iz vodnega katastra, ki obstaja v arhivu pod imenom »Wasserkraftwerk kataster«. V tem katastru so skrbno vpisani objekti, imena lastnikov, potokov in jezov z natančno vpisanimi podatki pretoka vode, višinska razlika, nadmorska višina in vodna pravica, ki je bila za stalno dodeljena in prenosna iz roda v rod.

Poznavalci kulinarike pravijo, da sta moka in kaša, pripravljeni v mlinu, bolj dišeči in bolj okusni, zaspati ob šumu vode in ropotu mlinskega kolesa pa je še posebej čudovito.

Ciril Zupan