Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. december 2007 / 06:00

Kreganja zaradi ljubezni

Ljubezen je posebej ženskam prinašala veliko več trpljenja kot užitkov. Mnoge so se bale večera, ko je bilo treba z možem leči v posteljo. Če se je le dalo, so zaspale kje drugje. Ko so možje zahtevali svoje pravice, je prišlo do prepirov. Nemalokrat so hudim in ostrim besedam sledili še udarci. Ena izmed zgodb, ki jo je nemogoče pozabiti, je tudi Franckina. Z možem Lipetom sta bila istih let. Vedela je, da je malo živčen, toda kot še marsikatera ženska pred njo (in tudi za njo!) je mislila, da ga bo v zakonu že spravila v red.

“Ko mi je včasih govoril, da je tako živčen, da mora nekoga ubiti, sem bila prepričana, da jih stresa tja v tri dni. Kdo bi si pa upal pomisliti na kaj hujšega?! Velikokrat je trobezljal, da je kot Bog in da ima na zemlji to moč, da bo porihtal vse.“ Na začetku zakona je še kar šlo. Z leti je začel piti in to je v hišo prinašalo nasilje in nenehen strah. Po več dni ga ni bilo iz doline. Z vsako uro je bila Franckina groza večja. Na srečo je vsaj otroke pustil pri miru. Vsako leto se jima je rodil eden ...

“Zmeraj sem ga čakala. Gledala sem v dolino v pripravljenosti, da se mu skrijem, ko stopi čez prag. Niti za minuto nisem mogla zatisniti očesa. Tistega usodnega večera sem lepo prosila sosedo, da je prišla k meni za angela varuha. Zdelo se mi je, da se vpričo nje ne bo toliko upal. Tudi otroke bi navsezadnje lahko zbudila. Če so bili okoli njega, mi je dal mir, tak je bil.“ Lipe se je iz dolinskih gostiln vračal pijan in poln črnih misli. Bil je tudi bolestno ljubosumen. Bogvedi, kaj vse se mu je pletlo po glavi, ko je potrkal pri spodnjem sosedu in mu povedal, da samo toliko stopi domov, da ubije babo, potem pa gre v vodo.

“Vpil je, kaj mi bo naredil. Že od daleč sem ga slišala. Strah me je, sem rekla sosedi, kar ušla bom. Ti kar pojdi, me je potolažila, ko se boš vrnila, bo že v postelji, zjutraj bo pa drugače mislil. Toliko sem še zmogla, da sem mu šla odpret vrata, ko je robantil zunaj. Stekla sem skozi hišo, do okna in nato v gmajno.” Medtem je v hiši prišlo do tragedije. Ker Lipe ni našel žene, mu je za njegove morilske blodnje prišla prav kar soseda. Zagrabil jo je za vrat in v trdem primežu jo je najprej nekajkrat vlekel okoli hiše in klical ženo. Toda Francka je bila že na drugi strani griča in ga ni več slišala. Nekaj v njem mu je ukazalo, da mora ubijati. Hrup je zbudil otroke in ko je zagledal glavico, ki je kukala izza vrat, je ukazal, naj prinese nož. Otrok je očeta ubogal, tako je bil navajen. Kaj je sledilo potem, se ni nikoli natanko izvedelo. Otrok je že tako ali tako videl preveč in kar nekaj let je minilo, preden je prišel k sebi.

Lipe je z nečloveškim krikom zabodel prvič. Pozneje, ko so prišli orožniki in zdravnik, so našteli sedemnajst vbodov. Naravnost proti srcu. “Bila sem desetič noseča. Prestrašena. Bala sem se za življenje. Nazaj proti domu sem se vračala šele proti jutru. Molila sem, da bi se že unesel. Pri prvi hiši so me ustavili. Tvoj je pokončal eno žensko, so mi povedali. Stisnilo me je pri srcu. Pa ja ne! sem zakričala in na vso moč stekla po bregu navzdol. Pričakali so me jokajoči otroci in vsevprek govorili, kaj je naredil oče. Le Anže je bil tiho in tresel se je.

On mu je dal nož, so ga zatožili drugi. Anže me je zbegano gledal, odpiral usta, toda niti besedice ni mogel iztisniti iz sebe. Nazadnje se mi je zgrudil v naročje, drugi pa so se me z grozo v očeh oklenili.“ Lipeta so zaprli. Za več let. Nazadnje je umrl v Lepoglavi. Sem ter tja je na začetku še prihajal domov. Nič pa se ni spremenil. Še zmeraj se je s Francko pogovarjal le z grožnjami.