Akvarel ali živeti v naravi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost je na ogled pregledna razstava akademske slikarke Alenke Gerlovič. Ob tej priložnosti je avtorica enaindvajset del podarila tudi v stalno zbirko galerije.

Razstava, ki je od četrtka naprej na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost, je na neki način posebna. V Kranju tokrat prvič na tako veliki razstavi gostimo dela naše priznane akademske slikarke Alenke Gerlovič, ene zadnjih še živečih avtoric, ki je bila vidna ustvarjalka že v času tako imenovane partizanske umetnosti. Leta 1981 je za svoj dognan slikarski opus prejela nagrado Prešernovega sklada. »Ko sem lani ob 90-letnici razstavljala v Mestni galeriji v Ljubljani, sem bila prepričana, da je to moja zadnja razstava. Zdaj, ko razstavljam v Kranju, imam občutek, da bom še postavljala razstave. Ko naredim kaj novega, vam prinesem pokazat,« je v nagovoru ob odprtju razstave glasen aplavz občinstva požela, kljub letom polna energije in vedrega duha, Alenka Gerlovič.

Tokrat je na ogled kar 110 njenih del, med drugim 41 slik, 28 risb, 17 akvarelov in 24 grafik. Kot je povedal vodja galerije, ki sicer deluje v okviru Gorenjskega muzeja, Marko Arnež, so pri postavitvi razstave sodelovali s Posavskim muzejem Brežice, Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Slovenskim etnografskim muzejem. Omenjene tri institucije namreč že hranijo del bogate umetniške zapuščine Alenke Gerlovič: »Lani me je prav tu v Kranju povozil avto. Po rehabilitaciji sem se preselila v varovana stanovanja v Trnovo in sem morala izprazniti svoje stanovanje v mojem nikoli pozabljenem Gradišču za ljubljansko Dramo. Ko sem skupaj zbirala vsa ta dela, slike, grafike, akvarele …, nisem mogla verjeti, da sem toliko naslikala v življenju. Vseskozi sem imela občutek, da izgubljam čas, ker sem bila neprestano v službi, kot likovna pedagoginja sem bila namreč povsem predana delu v prosveti.« Gerlovičeva je bila namreč ena izmed vodilnih pedagoginj, ki se je na neki način »vojskovala« za posodabljanje likovnega pouka v slovenskih šolah. »Imela sem občutek, da sem tako malo delala svoje stvari, saj mi je pedagoško delo jemalo veliko energije. In sem si lani rekla, zdaj je pa treba še to sramoto nekam pospravit.« To »sramoto«, v navednicah pišem zato, ker gre za izjemen slikarski opus, je slikarka potem v nekem delu skupaj s celotnim osebnim arhivom, v katerem so tudi literarna dela, odstopila Posavskemu muzeju v Brežicah, od tam je namreč izhajal njen oče, sama pa je preživela svojo rano mladost. Njene partizanske grafike so v zbirki Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, kot skladova nagrajenka pa se je odločila, da nekaj del podari tudi kranjski galeriji.

»Vesela sem, da je prišlo do dogovora in so tudi moje slike del te prelepe zbirke, čeprav se zdaj, ko se sprehajam po galeriji, nekako še nisem opredelila do razstavljenih del. Veste, kako je, pri slikanju se človek ves čas vojskuje s tistim, kar nastaja, in tistim, kaj bi želel, da bi nastalo. Najboljša dela pa tako ali tako nastanejo sama od sebe.«

Alenka Gerlovič kljub visoki starosti še vedno ustvarja. »Moji akrili so vsi veliki formati in so zahtevali slikanje stoje na platno na stojalu, kar je zelo zahtevno. Poskusila sem slikati na ravno podlago na mizi med dvema ploščama, kar je bilo za mojo hrbtenico še bolj naporno. Slikanje akvarela je tako mnogo bolj primerno, vzrok, da se toliko posvečam, tej tehniki pa je tudi v tem, da hočem še nekaj časa uživati v naravi. In kaj je lahko lepšega, vzameš akvarel s seboj v naravo, kjer slikaš in obenem poslušaš žvrgolenje ptic.« Še veliko akvarelov, Alenka Gerlovič.