Pamir 2007, 24. junija - 15. julija 2007

Besedilo: Drejc Karničar
četrtek, 20. december 2007 / 06:00

Člani odprave: Ksenija Markič, Nataša Jagodic, Anja Karničar, Janko Rebolj, Klemen Dolinšek, Matej Tonejec in vodja Drejc Karničar

Ob 30. obletnici ustanovitve AO Jezersko in 15-letnici GRS Jezersko smo se odpravili v Kirgizijo v osrednji Aziji, natančneje v gorovje Pamir, kjer smo si za cilj izbrali 7134 metriv visok vrh Pik Lenina. Leta 1983 je v teh koncih že plezal in smučal Luka, ki se je kot član odprave AO Kranj povzpel na najvišji vrh Pamirja Pik Komunizma in je skupaj z Matejem Kranjcem smučal z višine 7400 metrov, kar je kar deset let veljalo za najvišji slovenski spust s smučmi.

Tudi zato smo se z velikimi pričakovanji in zanimanjem odpravili na tritedensko potovanje cilju in sami sebi naproti. Potovanje smo začeli s poletom z Brnika v Istanbul, sledil je šesturni polet v osrednjo Azijo. Kirgizija velja za državo, ki je najbolj oddaljena od vseh oceanov. Izrazito gorata država meji na Tadžikistan, Uzbekistan, Kazahstan in Kitajsko. Na letališču glavnega mesta Biškek smo samo počakali jutro in poleteli prek hribov v drugo največje mesto v državi Oš, od koder smo naslednji dan odrinili proti baznemu taboru pod našim ciljem. Deset ur potovanja za 280 kilometrov makadama, kolovoza, brezpotja, rečnih strug in tudi asfalta. Trije višji prelazi in pred nami se je pokazala snežna veriga Pamira. Z večerom smo prispeli v bazni tabor na višino 3650 metrov, kjer smo se nastanili v šotorih.

28. junij: Prva aklimatizacijska tura po dolgem grebenu nad bazo do višine 4100 metrov.

29. junij: Druga aklimatizacijska tura samo za tiste, ki smo preživeli prvi napad višine in otvoritveno žurko. Ksenija, Matej, Klemen in Drejc se povzpnemo na Pučestvenikovo sedlo in vrh nad njim (4300 metrov).

30. junij: Klemen, Matej in Drejc navsezgodaj z nabasanimi nahrbtniki odrinemo proti enki. Pot ob Leninovem ledeniku je izjemno slikovita, a daljša, kot smo si predstavljali. Prvi višinski tabor, ali bolje izpostavljena baza (ABC) leži na robu ledenika na višini 4300 metrov.

1. julij: Zapustimo šotore in se odpravimo na povsem neznan ledenik. Ker je to le ogledna in aklimatizacijska tura, se na višini 5000 metrov odločimo za sestop.

2. julij: Čez noč je zapadlo vsaj 20 centimetrov snega. Najprej odmečemo sneg s šotorov in okrog njih, nato se začne pravo otroško rajanje: kepanje, postavljanje snežakov, izdelovanje skulptur ... Popoldne beremo, tarokiramo, potapljamo ladjice, igramo remi, debatiramo, opravljamo … odpravarsko življenje pač. Popoldansko sneženje odnese naše upe na jutrišnji vzpon.

3. julij: Jasna, a zelo mrzla noč je za nami. Popoldne pripravimo vse potrebno za naslednji dan, da odrinemo proti dvojki.

4. julij: Naporna noč in dan preobratov. Vsi smo zelo slabo spali. Klemena je noč popolnoma izčrpala. Janko in Ksenija se dokončno odločita da bosta sestopila iz ledeniškega »zapora« na 4400 metrov, na cvetoče poljane baznega tabora. Tudi za Klemena je v tem stanju to edina rešitev. Ob 15. uri nas zapustijo.

5. julij: Ta noč nam s slabostjo in bruhanjem vzame še Natašo, tako da se proti T2 odpravimo le smučarji (z Anjo s smučmi in Matej s snežno desko na nahrbtniku). Tokrat štartamo že v temi (5,15). Včeraj so vodniki iz sosednje agencije ves dan gazili in tik pred nočjo postavili T2. Gaz je jasna in prijetna, a nahrbtnik je s šotorom vred postal ubijalski. Najhujša je zadnja ura, ko moramo prehodit ogromno ravno ploščad. Po šestih urah smo končno pri treh šotorčkih. Pooblačilo se je, piha in počasi začenja snežiti.

6. julij: Sneg in veter, ki sta gospodovala to noč, odpihneta še zadnje upe, da bi se povzpeli vsaj na Razdelnaya peak (6300 metrov), kjer se začne greben proti vrhu Lenina. Z nemarno težkimi nahrbtniki se spustimo po pobočju, a ko začutim pršič pod smučmi, se mi skoraj zmeša od veselja nad smučarijo. Preživeti moramo le pol urno »kalvarijo štamfanja« prek platoja, potem pa se pod nami odpre skoraj 1000 metrov pobočja s svežim pršičem. Smučamo, fotkamo, snemamo,… Vsak posebej, da nam ne uide noben zavoj. Na razpoke skoraj pozabimo in jih v zanosu kar preglisiramo. Veseli, a izčrpani zaradi naporne smučarije in sonca se privlečemo v tabor, kjer nam čestitajo za lepo predstavo.

7. julij: Spet se zbudimo v mrzel zimski dan. Megla, sneg, veter. Poslovimo se od odličnih gostiteljev in nepreklicno zapustimo pobočja Pik Lenina. Divja, a vseeno zelo prijetna klima za sestop in slovo od gore. Čas za razmislek in analizo ob vračanju brez doseženega cilja..

8. julij: Dan za raziskovanje. Spoznamo 4750 metrov visoki Pik Petrovski.

9. julij: Čudovito jutro. V dveh urah smo prek pašnikov in ledenika pod steno. Zadnjih petdeset metrov pod grebenom naletimo na črn led. Z vrha se spustim s smučmi. Še ena odlična smučarija na tej odpravi, tako da smo našo smučarsko oz. bordarsko strast povsem potešili. Kratek vzpon na greben nad bazo in uživaški sestop po mivki proti šotorom.

10. julij: Zadnji dan v bazi pod Leninom. Večji del odprave gre na romantični sprehod in plavanje v ledeno mrzlo jezerce, sam pa se odpravim na svižčev foto lov. Svizci se mi smejijo le na daleč. Popoldne pripravimo našo prtljago.

11. julij: Slovo od belih vršacev.

12. julij: Bazar, bazar, bazar. Tega dne oddamo naše lepe pozdrave iz daljne Kirgizije.

13. julij: Izlet na bližnje jezero. Kopanje, sončenje in biljard. Okusno tradicionalno kosilo. Zadnji obisk bazarja za nakup manjkajočih štruc.

14. julij: Naporen polet iz Oša v Biškek.

15. julij: Biškek – Istanbul. Šest ur čakanja na zadnji polet v domovino. Na Jezerskem nas pričakajo mame z govejo juho in Čuki s fešto ob Planšarskem jezeru.