Med sosedi 68

Med povabljenci na torkov božično-novoletni sprejem Urada vlade za verske skupnosti za predstavnike verskih skupnosti, ki delujejo v Sloveniji, je bil tudi duhovnik Toni Štekl, ki že od leta 1988 naprej deluje med Slovenci na Dunaju in vodi Slovenski pastoralni center.

Pet let je bil po odločitvi avstrijske škofovske konference tudi nacionalni direktor za vse verske skupnosti v Avstriji. Zase pravi, da je pravi Korošec, rojen na Ravnah na Koroškem. Čudno se mu zdi, odkod kraju to ime, saj leži med samimi hribi, Uršljo goro, Peco in Pohorjem. Župnik Tone Štekl je duhovnik mariborske nadškofije, ki je večino svojega duhovništva preživel med Slovenci na tujem. Leta 1977 je odšel za pet let v takratni Zahodni Berlin, saj je bilo mesto še razdeljeno z zidom. Potem je bil nekaj časa doma v Sloveniji, najprej v Limbušu in nato v veliki župniji Šmartno pri Slovenj Gradcu, v kateri so morali včasih duhovniki na konjih jezditi iz kraja v kraj. Leta 1988 je sprejel predlog takratnega ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča za odhod med Slovence na Dunaju.

»Slovenski duhovniki na tujem nismo le duhovniki, ampak tudi ljudje, ki moramo Slovence spodbujati k negovanju slovenskega jezika in kulture. Na Dunaju živi okrog 3500 Slovencev iz Slovenije. To so večinoma študentje, saj je Avstrija do zaposlovanja tujcev zelo stroga in izdaja dovoljenja za delo večinoma le strokovnjakom. Veliko študentov prebiva v Korotanu, ki je tudi uradno slovenski kulturni center. Razen tega deluje na Dunaju tudi Slovenski znanstveni institut, ki ima prostore v Knafljevi ustanovi. Ker smo med seboj povezani, je naše delovanje lažje,« je povedal Toni Štekl.

Dunajska nadškofija je leta 1983 odstopila Slovencem na Dunaju cerkev Srca Jezusovega in prostore ob njej v 5. okraju. Do nje je iz središča Dunaja okrog 20 minut hitre hoje. V njej je vsako nedeljo in za praznike maša, v dvorani pod njo pa tudi druge prireditve, med drugim tudi pustovanje, ki je bilo letos zelo dobro obiskano, silvestrovanje, ki pa ga zadnja leta zaradi manjšega zanimanja ne organizirajo več. Župnik Štekl domneva, da je razlog za manjši obisk tudi bližina Slovenije. Precej na Dunaju živečih Slovencev odhaja konec tedna domov.

»Mladih, ki so se pred leti družili v naših prostorih, so odrasli in jih ni več k nam. Ker imajo tako kot Avstrijci tudi Slovenci na Dunaju vedno manj otrok, se je pojavila kriza in mladih enostavno ni. Ker je vedno manj skupnih srečanj Slovencev, je treba iti od vrat do vrat, od doma do doma. Zato je tudi delo duhovnika težje. Problem Slovencev je, predvsem zaradi majhnosti, hitro prilagajanje večini. Sram nas je povedati in pokazati, da smo Slovenci. Saj je prav, da nismo šovinisti, vendar svojega jezika ne smemo tajiti. V pridigi sem povedal, da me boli srce, ko se sramujejo pripadnosti slovenskemu narodu in njegovemu jeziku, za katera je bilo v zgodovini prelite toliko krvi. Ko so mladi med seboj govorili nemško, sem jih vprašal, ali govorite morda kitajsko. Fantje, kaj se to pravi. Slovensko govorite med seboj, saj znate. Pa so mi odgovorili, da bi se jim prijatelji zaradi tega, ker govorijo slovensko, lahko smejali. Moj bog, sem odgovoril. Govorite svoj jezik. Zaradi narodnega ponosa in velikih dejanj, ki so jih v zgodovini Slovenci naredili na Dunaju, vas bodo še bolj spoštovali. Žal so drugi narodi, živeči v Avstriji, vsaj glede jezika veliko bolj zavedni kot Slovenci. Sprašujem se, kaj bo čez dve, tri leta,« je povedal slovenski duhovnik na Dunaju Toni Štekl.