Šepetalnica za veter (24)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. december 2010 / 06:00

Naj se fant utrdi, prhanje z mrzlo vodo, bo okrepilo njegovo telo, kaj čakaš, na kolena, da si boš zapomnil, kako se ravna s hrano, poliži s tal drobtine kruha, skloni se, smrkavec, naj ti pomagam z brco, udarci so vzgojni, nehaj cmihati, nič ti ni hudega, kar navadi se, da je življenje pač težko. Ja, to so dedove besede, v njem so, pa kakorkoli beži pred njimi, z jezika so mu zletele, kadar je to bilo najmanj potrebno. Čeprav takrat ni mislil tako, ni hotel raniti, ni hotel udariti, kar dogajalo se je, kot da je nekdo drug vodil njegova dejanja. A za njimi je vendarle stal on! Takrat, ko je udarjal s pestmi po mizi in rjovel na novinarskega vajenca, ki so mu ga dodelili v oskrbo. Ali kadar je z ledenim glasom zavrnil Olgo ali Nino, saj je vseeno, tisto pač, ki mu je preveč zlezla pod kožo in ga je potem žgala huje od udarcev, ki jih je lahko mimogrede namenil kateri od žensk ali še pogosteje v burnih prepirih v gostilni. Tako poln si jeze, je pripominjala njegova mama, takole za njegovim hrbtom, vsa v strahu, da bi jo slišal. Ali pa z željo, da bi kljub vsemu postal pozoren na izrečeno, pomislil, da nemara njegova nasilnost ne sodi v ta čas, če sploh v kakšen čas sodi.

Pa saj ni znala krotiti niti njegove otroške napadalnosti, krivila je za njo sebe in deda, ki je segel po palici ob vsaki priložnosti, vztrajal pri nerazumnem kaznovanju, ki ga je sama poskušala omiliti, a brez uspeha. Če bi njen mož še živel, bi nemara bilo drugače, je vzdihovala, ko je zaman tolažila otroka, kadar je divje opletal okoli sebe in golčal kot ranjena žival. Le oči, te njegove oči, so žarele kot lica, pordela od zaušnic in zatajevanega joka. In bilo jo je groza priznati, da si je oddahnila, ko je starec umrl, mora se je končala, si je govorila, a kot da se je zlo nadaljevalo, se preobrazilo v poblaznelost v njenem otroku, ki tudi kot odrasel ni znal s samim sabo priti na kraj. Samo sčasoma so njegovi izbruhi postajali redkejši, leta zorenja so konec koncev opravila svoje. Saj nisi edini, ki je šel skozi kakšen pekel, pomisli vendar na vojno, na one, ki so prestajali tisočkrat hujše trpljenje od tistih nekaj zaušnic, mu je včasih prigovarjala. Tedaj, ko sta ob zimskih večerih posedela ob čaju in je kazalo, da je preteklost obmirovala kot prekrita planjava s snegom. Sergej si je takrat nadel dobrodušno podobo, tolažil sebe bolj kot mamo, ker njegovo nerazumno početje je znalo bolj preplašiti njega kot tiste, na katere je usmerjal svoj ogenj. In zdaj, ko je prekinil pogovor z Varjo, je začutil, da se v njem nenadoma spet vzdiguje vihar. Že je udarjal po mizi, ko je naročal pijačo, še eno, še eno, še eno, opijanil bo tega hudiča v sebi, preden ga bo do kraja preplavila bolečina, zaradi katere bi potem hotel le še udarjati, razbiti lesene mize, z golimi rokami stolči stekla iz okenskih okvirjev, da bi skoznje zapihal veter in vsaj nekoliko ohladil njegovo glavo. Ne, pa me ne boš premamil, zlodej, nocoj ne bom plesal peklenskega plesa, si je rekel, ko je z navidezno mirnim glasom povabil gostilničarja, da prisede. Možak je prijazen, kdo ve, kakšnim pijanskim izpovedim je že prisluhnil v letih svojega službovanja, ena več ali manj, govori njegov pogled, ko si je obrisal roke ob predpasnik in sedel zraven mrkogledega Rusa. (se nadaljuje)