Firence v dvainštiridesetih kilometrih

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Če hočeš dodobra spoznati značilnosti renesanse, je ena izmed možnosti, da odtečeš klasični maraton v Firencah in spotoma vidiš, kaj so ustvarili svetovni velemojstri umetnosti.

Že pred časom je med nekaterimi tekači iz Kluba Trmastih Preddvor in Gorenjskega glasa padla odločitev o nastopu na maratonu v Firencah, ki v Italiji po številnosti zaostaja le za znamenitima maratonoma v Rimu in Torinu. Tako se je na štartu zbralo nekaj več kot 7500 tekačev iz več kot petdesetih držav sveta, za dobro konkurenco pa so poskrbeli nekateri odlični italijanski maratonci, ki jim je bil ta maraton že del priprav na olimpijske igre prihodnje leto v Pekingu in seveda tankonogi Kenijci, brez katerih si pravega maratona že ne moremo več nikjer predstavljati.

In kako je bilo z Gorenjsko ekipo, ki smo jo sestavljali zgoraj podpisani Janez Ferlic, Marjan Petek, Boris Križnar, Janez Ahačič, Franc Kaučič in Jože Jere? Slednji sicer prihaja iz Sevnice, a je redni član Kluba Trmastih. Na pot smo se z avtodomom podali dan pred tekaškim nastopom. Vožnja do Sežane, prestop meje in nato vožnja mimo Benetk do Ravene in prvega večjega postanka v Faenzi, mestu, ki je od Firenc oddaljeno natanko sto kilometrov in kjer poteka znameniti ultramaratonski tek preko Apeninov in prav to traso smo nato prevozili, saj se morda nekateri tekači zgoraj omenjene odprave prihodnje leto spet vrnejo na to tekmo. V Firence smo prišli v večernih urah in nato je sledil dvig štartnih številk, iskanje parkirišča in končno zaslužena večerja in polnjenje ogljikohidratnih zalog.

Promet je v soboto zvečer po vseh ulicah in vpadnicah izredno gost in po italijansko hiter in dinamičen, za primerno parkirišče avtodoma pa se moraš pač malce znajti. Tako smo parkirali kar na neki majhni in dokaj zanikrni tržnici ob reki Arno, kjer svojo kramo prodajajo temnopolti trgovci, ki so nas pustili popolnoma pri miru, čeprav smo bili na njihovem »teritoriju«. Spanec je bil sicer dokaj ugoden, zjutraj je sledilo zgodnje vstajanje in običajen ceremonial tekačev pred tekaškim nastopom, kar pomeni predvsem večkratni obisk wc-ja. Organizatorji opravljajo še zadnje logistične priprave na tekmo in ob množicah tekačev in navijačev, ki se valijo proti štartu, smo začutili tisti pravi športni utrip. Vremenske razmere so bile za tek naravnost idealne, kar pomeni temperatura okoli petnajstih stopinj in pretežno oblačno vreme. Celotna Toskana ima precej milo sredozemsko podnebje. Ob devetih štartni strel in zapustimo veliki plato poimenovan po najslavnejšem prebivalcu Firenc, Michelangelu Buonarottiju. Pred nami je natanko 42.195 metrov maratonskega teka. Izredno lepa proga, speljana mimo vseh znamenitosti Firenc, skozi trge v središču, tlakovane ozke ulice in ko pritečeš mimo velike katedrale, kmalu opaziš znameniti Davidov kip, ki je sicer kopija, original hranijo v nekem muzeju. Vse le ni tako lepo, če te tam na tridesetem ali kakšnem kilometru več napade običajna utrujenost in splošna izčrpanost, ki jo poznamo vsi maratonci. Takrat pogledaš malo naokoli, stisneš zobe in potrpiš. K premagovanju bolečin precej pripomorejo tudi številni glasni navijači, ki jih je bilo zagotovo več tisoč.

Cilj je v središču Firenc na trgu Santa Croce. Izredno fascinantno. Zmaga je odšla v Kenijo, člani gorenjske ekipe smo bili nekje v prvi polovici nastopajočih. Tekma je bila izpeljana na povsem profesionalni ravni in Italijani so tukaj zagotovo mojstri in njihova športna kultura na visoki ravni, kar se odraža v odnosu tekačev in organizatorjev do vseh tekačev - od prvega do zadnjega. Oskrbeti 7500 tekačev ni mačji kašelj. Edino, kar je bilo, vsaj zame, nerodno po nastopu je bila precejšnja utrujenost, ki pa smo jo na poti domov s primernimi okrepčili hitro premagali. V dvainštiridesetih pretečenih kilometrih skozi Firence vidiš mnogo lepega, tako da je vredno malce potrpeti.