Šundar na Žirovskem

Politični prepiri so včasih koga tudi zaštihali

Davčanova Janez in Franc sta se več let prepirala zaradi bajte. Redila sta tudi tri krave, več kot toliko bogastva pa ni bilo pri hiši. Franc je bil garač, Janezu je dišal kontrabant. Na vsak način je hotel grunt zase. Franc se mu ni dal: »Ne boš ga dobil!« mu je pravil. »Jaz delam na njem, zato bo moj.«

Nekoč so priredili pri njiju doma ples. Plesalo se je in pilo italijansko vino. Janez je (ko ga je že malo imel) stopil na sredo sobe in kazal pesti, češ jaz sem gospodar. Brat tega ni mogel gledati. Zato sta se sprla. Ko sta se začela prerivati, so jo gostje pobrisali v vežo, Janez je šel za njimi, Franc pa je zaloputnil z vrati. Takrat je Janez podstavil nogo in začel znova izzivati. Ker mu še ni bilo dovolj, je odšel pod streho po puško. Franc mu jo je iztrgal iz rok in jo prelomil ter potem Janeza s puško vred treščil skozi vrata. Ta se je zavlekel na sosedov skedenj ter vpil: »Živel, Stalin! Boš ti že videl, kdo bo gospodar!«

Žal je eden izmed navzočih ta »besedni zaklad« prijavil. Janeza so aretirali in ga potem v Begunjah tudi ustrelili. Franc pa je odšel v partizane in padel v bitki za Trst. Posestvo, ki ga ni nihče več obdeloval, je žalostno propadlo in danes ni o njem nobenega sledu več: kamenje od hiše se je zmlelo in uporabilo pri gradnji ceste. Še en žalosten primer: Do neslutenih težav je prišlo, ko so ta mladi prevzeli kmetijo in je bilo treba še zmeraj rediti ta stare. Pogovori, kot je tale, so bili nekaj čisto vsakdanjega: »Kako si, Janez?« »Gre, gre! Ko bi le ta star hotu krepnt!«

Politične

Po vojni je bilo sila pomembno, kdo je bil črn in kdo bel. Tako so ta rdečim velikokrat očitali, da so bili pobijalci, ki so kradli ali se kako drugače okoriščali med vojno (ali po njej). Če pa so bile v to vpletene, nič hudega sluteče kokoši, je bilo še toliko huje. Tako je soseda v dobri veri, da mogoče »ta bele« kokoši le znajo brati, zabila v tla tablo, na kateri je pisalo, da je kokošim vstop strogo prepovedan. Istočasno je čez plot zagrozila, da bodo našle bridko smrt vse tiste kure, ki se tega predpisa ne bodo držale. Toda glej ga vraga! Naslednje jutro je okoli napisa ležalo šest kur. V splošno veselje se je začelo pospešeno iskanje preostalih, od katerih so eno našli v »sekretu na štrbunk«, dve pa sta izginili neznano kam.

Žirovci so bili večinoma mirni in vase zaprti ljudje. Le takrat, ko so ga spili kozarček ali dva preveč, so se radi razgovorili o vsem, kar jih je tiščalo. Tudi zmerljivke in grožnje so tedaj postale nekaj čisto običajnega. V posebno veselje vseh so grobe žaljivke največkrat prepojile ozračje v kakšni gostilni. Seveda je bilo po vojni sumljivo že to, če kdo ni hotel dati svojih otrok h krstu. Takoj se je vedelo, da so simpatizerji novega režima. Tako je neki A. očital G.-ju, da je jud in morilec. A. pa je tudi že vnaprej vedel, da si bo G. sam sodil, tako kot vsi tisti, ki so imeli krvave roke.

Teh pa je bilo kar nekaj. Po tihem je šlo od ust do ust, kako je posameznike začela loviti njihova lastna vest. Ponoči so spali, če se je to sploh še dalo, ob luči, bali so se senc in bilo jih je strah »glasov«, ki so se oglašali in jih opominjali na preteklost. Mnogi so se zapili, ali pa se jim je zelo po človeško »zmešalo«, ker niso mogli prenašati silnega bremena svoje lastne vesti.

Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki ji je vaška oblast/zaradi tega, ker so bili njen mož in sinovi pri ta belih/ naredila veliko hudega /poleg tega, da so ji moža zverinsko ubili/ že s tem, da ni mogla dobiti službe, da so šikanirali otroke, da po vojni ni dobila kart za hrano ... Zanimalo me je, če v duši nosi kaj maščevalnih misli. Žalostno me je pogledala in mi, verna kot je bila, odgovorila:«Veš, Milena, človekova vest je tista, ki nas najhuje kaznuje, in nam povzroči pekel že za časa tuzemeljskega življenja. Kdor vest ima, bo že brez moje »pomoči« za svoje hude grehe trpel, kdor je pa nima, mu pa tako ali tako ni pomoči.«