Po Pankrtsko na polno

Popolna zmaga Pankrtov, ki so po dvajsetih letih minulo soboto raztreščili razprodano Halo Tivoli.

Skupina, ki pravzaprav ne obstaja, Pankrti so se namensko zbrali, da po dvajsetih letih pripravijo še eno turnejo po Jugoslaviji, je brez težav napolnila veliko tivolsko dvorano. Z nami, njihovimi starimi zavezniki nekoliko v ozadju in naprednimi izjemami novodobne mularije v prvih vrstah. Nemalo koncertnih posadk je z Gorenjskega prišlo kar v družinskih zasedbah. Pankrti so koncert začeli z legendarno Počitnice na morju (iz katere refrena so vzeli tudi ime turneje »Nč se ne premakne«) in silovito nadaljevali z velikima Lepi in prazni in Mi smo na liniji, in prvič upočasnili pri petem, šestem komadu Gospodar in do konca v skoraj dveh urah preigrali večji del repertoarja iz svojih štirih albumov. Ekipa, Pero Lovšin, Bogo Pretnar (kitara), Boris Kramberger (bas) in Slavc Colnarič (bobni) s pridruženim Ivanom Kralom (kitara), Američanom češkega porekla, ki je po tednu vaje igral, kot da bi bil zraven že deset let, je v klasičnem punk rock tempu vseskozi obvladovala dvorano. Pela, navijala in gibala je vsa dvorana, s številnimi mladimi, ki so dokazali (čeprav jim prispodobi rdeče pese in železne zavese najbrž ne pomenita isto kot nam starejšim), da bo še kaj iz njih in še niso dokončno podlegli globalnim medijem in kapitalističnem instant potrošništvu. Z odlično izbranim voznim redom skladb je Pero s Pankrti vso stvar pripeljal na konec z Bandiero rosso in njihovo prvo ilegalno uspešnico ZK punk. Kot da se je december začel na osmi dan, ko so bile v nebesih same veselice … In Pankrti so postali band za vse čase, ne zemlji in na nebu.