Med sosedi 65

Na vrhu klanca na avstrijski strani Ljubelja je odcep ceste za Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg, ki je še v veliki meri slovenska vas z zavednimi Slovenci.

Urejena asfaltirana cesta se nato za ovinkom, kjer je odcep za zaselek Strugarje/Strugarjach, dvigne nad plajberško dolino in nato spusti do mnogim Slovencem znanega Bodentala ali Podna. Lepa dolina se konča pod severnimi ostenji Vrtače, Zelenice in Stola. Planince vabi v ta del Koroške tudi Celovška koča. Prav nič čudnega ni, če so številni Avstrijci in Nemci v tem čudovitem delu Koroške za mejo s Slovenijo kupili zemljišča za počitniške in tudi stanovanjske hiše. Nad 170 so jih zgradili, vendar je ostala narava kljub temu neokrnjena, saj razen naravnega kmetovanja, izletništva in pozimi turnega smučanja druge dejavnosti niso dovoljene. Le na začetku doline je družina Sereinig uredila manjše smučišče, ki ga pogosto obiskujejo tudi manj zahtevni smučarji iz Slovenije, še posebej družine z otroki. Pozimi so po dolini, v kateri sneg dolgo leži, urejene proge za tek na smučeh. Dolina je resnično lepa. Eni od jas zaradi izjemne lege sredi gozda pravijo kar »pravljična« (Maerchenwiese), majhnemu jezercu s čudovito modro barvo vode pa »morsko oko« (Meerauge). Legenda pravi, da je povezano z Blejskim jezerom. Enemu od Podnarjevih je v davnih časih padel v jezero par volov, ki so jih našli v Blejskem jezeru.

Čisto na koncu doline, ko zmanjka ceste, je domačija Podnar/Bodebauer, ki je najstarejša hiša v dolini. Na njej gospodari slovensko zavedna Waldhauserjeva družina. Gospodarja sta oče Valentin in žena Justina, z njima pa živi še Valentinova 80 let stara mama Pepca in otroci Valentin, Danijela in Tomaž. Pri Podnarju je Valentin kar pogosto ime, saj je bil tudi gospodarjev oče Valentin. Podnarjevi, ki skrbijo za gostilno z izvrstno domačo kmečko hrano in kmetijo s 30 hektari gozda in 20 hektari travnikov ter s 25 glavami živine, negujejo slovenščino. Tako kot oče Valentin in njegov brat Peter ter sestra Erika (Peter živi kot ugleden finančni strokovnjak v Borovljah, Erika pa v Ločah ob Baškem jezeru, kjer vodi znano tamburaško skupino) tudi Valentinovi, Petrovi in Erikini otroci obiskujejo dvojezične šole. Na vrtu domačije so v okviru akcije »Vidna Koroška« sami postavili dvojezični napis Bodental-Poden, pa tudi račun za gostinske usluge je dvojezičen.

Ali morda dvojezičnost koga moti, sem vprašal gospodarja Valentina. Velike večine ne. Zmerjanja zaradi slovenščine, kakršnemu smo bili priča včasih, ni več. Sem in tja se še najde kakšen nestrpen pijanček, ki ga slovenščina moti, sicer pa vedno več ljudi spoznava, da se je koristno naučiti tudi slovenščine, je povedal Valentin. Vesel je, če se pri njih ustavijo Slovenci iz Slovenije. Vsaj vemo, da nismo pozabljeni, je povedal.